Kako (ali sploh) pomagati?

Vedno sem bila prepričana, da ima vsak od nas v sebi nekaj dobrega, poštenega, iskrenega. Del tega pa je tudi to, da si želimo pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč.

Če že ne kot življenjsko poslanstvo ali v obliki prostovoljstva, pa vsaj pri naših bližnjih, ljudeh, ki nam pomenijo največ.

A stvari se zapletejo, ko smo mi mnenja, da nekdo potrebuje pomoč, ta oseba pa tega ne vidi tako.

Skozi naše šolanje na fakulteti so vedno poudarjali, da je praktično nemogoče nekomu pomagati iz stiske, resnih težav, morebitne odvisnosti, če sam tega ne želi, če si torej sam ne želi naše pomoči.

Sama imam v bližini predvsem nekaj oseb, ki bi morale nekako odpreti oči. Pogledati na svoj položaj še z druge strani. Čeprav njihova dejanja še nimajo resnih življenjsko pomembnih posledic, pa se temu neizbežno približujejo. Predvsem za njih same, počasi pa tudi za ljudi okoli njih.

Vse to je seveda precej subjektivno. Če se meni zdi, da ima nekdo težavo, še ne pomeni, da je temu res tako oz. da se tej osebi zdi enako. Vseeno pa sem strokovno podkovana na tem področju, poleg tega pa vidim in čutim nesrečo teh oseb, ki je precej zgovorna, očitna.

Kaj storiti?

Ali obupamo, samo zato, ker naj ne bi mogli pomagati?

Ali vztrajamo do konca in še dlje, ter preko vsega, ker nam za te ljudi ni vseeno?

Ali jim morda poskušamo odpreti oči počasi in previdno? To je včasih lahko težko, naporno, dolgotrajno, a s pravimi razlogi, vredno vsakršnega morebitnega napredka.

Kako torej pomagati tistim, ki naše pomoči ne želijo ali so mnenja, da je ne potrebujejo?

V tem procesu se pojavi tudi vprašanje oz. dilema. Nam je bolj pomembno, da imamo dober odnos s to osebo, ne glede na vse, ali smo pripravljeni to tudi tvegati, da bi jim pomagali, jih rešili, jim odprli oči…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.