Soočanje s težavami, z izzivi

Mnenja sem, da je vsak izziv, ki nam ga prinese življenje za vsakega drugačen in ima nanj drugačen vpliv, prinaša drugačne posledice…

Sama se običajno z izzivi soočam precej optimistično in verjamem, da me nekje čaka srečni konec. Ker sem zelo čustvena, sproti izražam občutke. čustva in se na splošno prepustim počutju, ki me takrat zajame.

Zadnji dve preizkušnji pa nista bili podobni ničemur, kar se mi je v življenju že zgodilo. V ospredju še vedno ostaja optimizem, a se poleg tega pojavi tudi tisti »kaj pa če?«.

Ob izvenmaternični nosečnosti, sem tako večkrat razmišljala, kakšne bi lahko bile posledice, poleg že tako pretresljivih, in kaj bi vse to zame pomenilo. Nekaterih scenarijev enostavno nisem hotela sprejeti in zato o njih nisem več razmišljala.

Kaj pa če gre za trajne poškodbe?

Kaj pa če ne bom mogla imeti več otrok?

Kaj pa če se to spet ponovi?

Podobno si pri Tianovi bolezni v prvih dneh, dokler nismo poznali diagnoze, nisem upala posvetiti možnosti, da bi lahko šlo za kaj hujšega.

Sprejeli bi ga z vsemi možnostmi, ki nam jih bi posledice prinesle, a življenje brez njega pač ni sprejemljivo.

Kaj pa če gre res za kaj usodnega?

Kaj pa če bo imel trajne posledice na srčku, ali kje drugje in bo zaradi tega celo življenje imel omejene možnosti pri fizičnih aktivnostih, sama pa tega nisem mogla preprečiti?

Kaj pa če psihično ne bo več tak, kot je bil prej?

Res je, da tovrstna vprašanja ne pomagajo, a v življenju sem se naučila, da nam niso vedno namenjeni izidi, ki bi si jih želeli. Čeprav ne poznam razloga, se tudi slabe stvari dogajajo dobrim ljudem. En izjemno majhen del mene je zato moral samo omeniti te možnosti. Drugače se v teh primerih, ne bi več mogla sestaviti skupaj, če ne bi prej zavestno vedela, da obstaja tudi minimalna možnost za njih.

Nepričakovano veliko število ljudi nam je ob teh težkih trenutkih izkazalo podporo in to me je pozitivno presenetilo.

Vem, da je zelo težko reči karkoli pametnega, pozitivnega, ali takšnega kar bi v središču te situacije starši, ali bodoči starši sploh lahko slišali, da bi nam bilo lažje.

A ko pridemo malo k sebi, podpora dobi svojo vrednost. Zavedanje, da je nekdo, ki mu zares ni vseeno, je neprecenljiva.

Še kar nekaj časa  bo minilo, da si Tian opomore fizično in da bova midva psihično spet podobna sebi, a najhujše je za nami.

Hvala vsem! Zmagali smo 🙂

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.