Kawasakijeva bolezen

Od vseh pogostih in razširjenih bolezni je najin malček staknil eno od precej redkih.

Gre za vnetje malih in srednjih žil. Simptomi (ki jih je imel Tian) so vročina nad 38,5°C, izpuščaji po telesu, ki pa ne smejo biti izbočeni ali mehurčkasti, zatekanje rok in nog, tudi jezika. Povečanje bezgavk, razpokane ustnice,…

Strokovnjaki do danes še niso ugotovili, od kod pride oz. kako se jo dobi. Naj ne bi bila nalezljiva, po vsej verjetnosti pa gre za okužbo, torej ni prirojena ampak pridobljena.

Značilna je sicer predvsem za Japonce, a je možna povsod na svetu.

Zaradi izjemne redkosti, smo imeli na obisku kar nekaj študentov in tudi zdravnikov, ki so si želeli od blizu ogledati, kako vse skupaj izgleda. Večina jih te bolezni ni srečala še nikoli v življenju.

Po ugotovljeni diagnozi so tako Tianu dali imunoglobuline oz. protitelesa, ki so okrepila njegov imunski sistem in pa aspirin, ki redči kri in tako preprečuje nastajanje strdkov, ki bi lahko bili zelo nevarni. Kakšnega drugega zdravila za to bolezen ni oz. se ne uporablja.

Poučili so nas, da lahko to obolenje prizadene tudi srce, kar ima vpliv na celotno otrokovo življenje, saj se mora v prihodnje pred fizičnimi napori posvetovati z zdravnikom.

Tako sva nestrpno pričakovala UZ srca, ki bi potrdil ali ovrgel tovrstno okvaro oz. posledico.

Na našo veliko srečo je s Tianovim srčkom vse v redu. V naslednjem mesecu pa sledita še dva UZ, ki naj bi to potrdila.

Ker po treh dneh od prejetih protiteles vročina še vedno ni ponehala, so še enkrat ponovili postopek. Po tem pa je tudi vročina izginila in po devetih dneh na pediatrični, ter infekcijski kliniki smo končno lahko odšli domov.

Še kar 45 dni bo Tian moral jemati dnevni odmerek Aspirina. Poleg dveh kontrol srca nas čaka še kontrola na infekcijski in pri izbranem pediatru. Cepljenje po programu, ki bi ga sicer imeli čez en mesec ob letu in pol, moramo prestaviti za 6 mesecev, ker je njegov imunski sistem preveč oslabljen. Trenutno pa se mora izogibati osebam oz. otrokom obolelim za angino in noricami.

Vse skupaj je imelo precejšen vpliv tudi na Tianovo psihično stanje. V času, ko je bil hospitaliziran, kar pet dni ni govoril, čeprav je pred tem že povedal marsikatero besedo in le stežka zdržal več kot pol ure brez »govorjenja«.

Ob prihodu domov tako niti nisva vedela, kaj pričakovati. Počasi se življenje spet vrača na stare tire, če lahko tako rečem. Prvi dan je bil še precej razdražljiv in nikakor se ni želel igrati sam. Ker še vedno malo pokašljuje, mu to otežuje tudi spanje, a drugače pri tem ni večjih sprememb.

Danes, torej dobre tri dni od prihoda domov, je že precej bolj sebi podoben. Živahen, navihan, zgovoren in tudi količine zaužite hrane se bližajo normalnim.

O psiholoških učinkih na naju s Sašom v zadnjih treh tednih, še nisem uspela razmišljati, sta pa to bili brez dvoma, dve največji in najtežji preizkušnji za naju oba. Pri čemer se občutki ob izvenamternični nosečnosti in skrbi za moje zdravje, ne morejo primerjati z občutki ob Tianovi bolezni in stanju, v katerem je (bil).

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.