Čas beži

Ko sem že mislila, da se čas ne more hitreje vrteti, me je spet zadelo…

Zaradi dogajanja zadnjega meseca in pol, sploh še nisem čisto dobro dojela, da je že skoraj konec aprila. Sama sem ostala nekje pri začetku februarja.

Znak tega pa je najin sinek.

Po prihodu iz bolnice, je sedaj psihološko že praktično popolnoma okreval. Njegov imunski sistem bo rabil še nekaj mesecev. A po obnašanju je spet podoben sebi in njegov razvoj poteka naprej, tam kjer se je pred boleznijo za tri tedne nekako ustavil.

Sedaj pa se s svetlobno hitrostjo nadaljuje. Kmalu bo star leto in pol, meni pa se še vedno zdi, kot da je šele včeraj pokukal na svet…

Vsak dan nova beseda, nova veščina, novo znanje, novo razumevanje, novo presenečenje,….

Ko že misliš, da ti mali sonček, ne more prinesti več sreče, te vsak dan znova spet preseneti, nasmeje in izzove solze sreče.

Nisem si mislila, da bom po izgubi najine pikice, spet lahko tako hitro nasmejana, a za tisti delček sekunde, je tudi to mogoče.

Tako majhen je in pravzaprav ne razume dobro, kaj se je dogajalo z njim ali z mano. A zelo dobro čuti in zna s pravimi dejanji ob pravem trenutku narediti tisto, kar nobena beseda do sedaj ni mogla.

Neprecenljivo.

Ob tem se sprašujem, kaj vse me še čaka, koliko sreče nama bo najin sinek še prinesel in se že veselim.

Težko pa grem mimo tega, da bi mi takšno srečo morala prinašati tudi pikica, ki je ni več, a poskušam na te stvari ne gledati tako. Res poskušam…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.