Zasebne informacije

Gre za informacije, ki so samo od posameznika ali pa so med osebo in njenim zdravnikom, odvetnikom,…

Tisto, kar se sama zadnje čase sprašujem je, ali ljudje sploh še znajo spoštovati zasebnost?

Po eni strani se borimo proti vdoru v zasebnost preko interneta in različnih ukrepov vezanih na to, kaj pa čisto osnovni vsakdanji posegi?

Pri mojem ginekologu je namreč tako, da ima sestra vedno odprta vrata, sama sicer nimam nikakršnih težav s tem, da bi kaj skrivala pred drugimi, pa vendar vem razloge, zakaj so prišle tiste pred mano, kakšne težave so imele in podobno.

Čeprav se nihče zares ne pritoži, pa gre dejansko za kršitev osebnih pravic.

Podobno je z delodajalci. Marsikateri sprašujejo po takšnih informacijah, ki se jih niti najmanj ne tičejo. Ena od očitnejših je seveda ob razgovorih za zaposlitev, ali že imamo otroke in podobno. Čeprav tega sploh ne bi smeli vprašati, jim to očitno ne pomeni prav dosti.

Sama sem se v zadnjih tednih soočila z enakim problemom. V svoji delovni karieri (skoraj 10 let) še nikoli nisem bila bolna in edinkrat, ko sem manjkala je šlo za pogreb ali vnaprej določene druge obveznosti.

Ker so mi v zadnjih dneh življenje otežile nepredvidene zdravstvene težave, sem se opravičila in izostala od dela tri dni.

Telefon mi je neprestano zvonil, prihajala so sporočila s strani ene od mojih delodajalk, dokler mi ni dokončno prekipelo in sem ji povedala kaj se mi je zgodilo. Takrat pa je bilo kar naenkrat vse v redu, razumela je, da je situacija resna in me je pustila pri miru. Nekaj se je še trudila me tolažiti.

Žalostno je, da ne spoštuje moje zasebnosti in tega, da ne želim, da kar kdorkoli ve za situacijo s katero se spopadam, vsaj ne dokler sama nisem pripravljena na to. Dovolj bi moralo biti, da sem poskrbela za svojo menjavo in se opravičila, ter navedla za izostanek zdravstvene razloge. Pa ni bilo!

Res je, lahko ji tudi ne bi povedala ničesar, ampak potem se klici in sporočila nikoli ne bi končala. Zares pa sem potrebovala predvsem mir.

Tako daleč me je pripeljala, da sem resno razmišljala o odpovedi. A tega si trenutno ne morem privoščiti, pa še otrok nočem pustiti na cedilu.

Kako daleč torej lahko gremo, da zaščitimo svojo zasebnost?

Po drugi strani pa, kaj vse bi storili, da bi obdržali ali pridobili službo? Predstavili svoje življenje, kot odprto knjigo?

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.