Moja iskrena izpoved (2. del)

Na ginekološki pregled sem prispela malo prezgodaj. Zato sem morala še kar nekaj časa počakati. Vsi možni scenariji so mi šli skozi glavo…

Potem pa sem le prišla na vrsto. Ginekologu sem vse še enkrat razložila in prišel je odločilen trenutek, ultrazvok.

Gledala sem v ekran in upala, da se mala pikica prikaže, potem pa bi mi ginekolog povedal, da je krvavitev vzrok nečesa drugega. A to se ni zgodilo…

Po nekaj mučnih sekundah je rekel: »Maternica je prazna.«

Zelo močno sem se morala zadrževati, da nisem že tisto sekundo padla v jok. Vse se je sesulo. Vprašanja so prišla na plano, kako, zakaj, kaj to sedaj pomeni?

Z ultrazvokom je pogledal še okoli, če bi morda zaznala, da gre za izvenmaternično nosečnost. A ni našel ničesar.

Povedal mi je, da bi lahko šlo za spontani splav, ali pa za izvenmaternično nosečnost.

Naročil me je na ponovni pregled čez en teden. V primeru bolečin ali povečanja krvavitve, pa naj grem kar takoj na urgenco.

Zahvalila sem se in odšla. Sestra je tokrat ostala brez besed, še dobro…

Komaj sem zaprla vrata za seboj, se mi je usulo. Jok, solze, žalost in bolečina. Najinega otročka ni več…Kako naj povem Sašu, vedela sem, da ga bo sesulo. Vrnil se mi je trenutek neizmerne sreče, ko je test pokazal pozitivno…bova zmogla čez to?

Komaj sem prišla do avta, vse kar sem imela v mislih je, da moram priti domov.

Vem, da se je vse skupaj odvijalo zelo hitro in da je bilo še zelo na začetku, a zame je otrok OTROK od trenutka zanositve in to je (bil) najin otrok. Takrat še vedno nisem vedela, kaj točno se dogaja, je šlo res za splav in je že vse za menoj, ali pa me čaka še kakšna preizkušnja?

Dan sem preživela sama in v solzah. Nisem bila sposobna jesti, se s kom pogovarjati ali sploh storiti kaj drugega kot ležati…želela sem si, da bi ga enostavno prespala, bi bilo lažje, prej za mano.

Nekje v teh čustvenih bolečinah sem sprejela odločitev in najini pikici tudi prižgala svečko.

Sočutje in tolažbe so prihajale z vseh strani, a mislim da takrat ne bi mogla slišati ničesar, zaradi česar bi se počutila bolje. To bi moral biti moj sin ali moja hčerka, moj otrok…

Naslednja dva dni sem se poskušala odklopiti od sveta, vzela sem si prosto in se v celoti posvetila preživljanju časa s Tianom. Njegova brezskrbnost in večni nasmešek sta mi dala novo energijo, upanje, da bo šlo na bolje. Zamotil me je, da nisem razmišljala samo o tem.

Sledil je še en mučen teden čakanja, krvavitev ni prenehala, bolečin ni bilo. Kaj vse to pomeni?

Prišel je čas za še en ginekološki pregled…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.