Preveč varstva?

Srečala sem že kar nekaj ljudi, ki svoje malčke, še posebno v prvih letih življenja, le stežka prepustijo komu v varstvo. Mama in oče vesta najbolje in vsi ostali nekako ne znajo dovolj dobro.

Midva s tem sicer nimava težav, sem se pa v zadnjem tednu zapletla pogovor z mamico dveh otrok, ki je ločena od svojega partnerja. Eden od razlogov je bil tudi ta, da bi pa on vedno imel otroke v varstvu, pri babicah in dedkih, v vrtcu in podobno. Zato, da se njemu ne bi bilo potrebno ukvarjati z njimi. Tudi sedaj zelo malo sodeluje pri vzgoji svojih otrok.

Kje je torej meja?

Kdaj otroke damo v varstvo iz pravih razlogov in kdaj jih že odrivamo stran od sebe, ker nočemo ali ne zmoremo vsega, kar starševstvo prinaša?

Ker najin Tian še ne obiskuje vrtca, to mogoče zahteva kakšno varstvo več, kot bi ga midva sicer potrebovala. Pri nama so razlogi običajno takšni, da se najini službi pokrivata in morava zato uporabiti zanesljive varuške. Vsekakor pa si kdaj pa kdaj vzameva tudi kakšen večer samo za naju, moram reči, da čisto brez slabe vesti.

Navdušenje, ki ga Tianove varuške izražajo ob druženju z njim, je nezmotljivo in razveseljivo, zato skrbi, da bi s tem koga obremenjevala ali ga zares celo odrivala stran od sebe, ni.

Ni pa vedno tako. Še vedno je ena tretjina nosečnosti nenačrtovanih in vprašanje koliko ljudi ima otroke samo zato, ker partnerji ali družba to pričakujejo od njih oz. se je pač zgodilo.

Zakaj sploh imeti otroke, če ni želje po tem?

Vsi vemo, kako so otroci spočeti, ali ne moremo poskrbeti za primerno zaščito?

Otrok prinaša spremembe in odgovornost za celo življenje. Pa tudi srečo in veselje. Dobro je, da so ljudje okoli nas, ki nam v tej najtežji službi na svetu, stojijo ob strani. A na koncu dneva smo starši tisti, ki moramo in tudi želimo poskrbeti za svoje malčke palčke. Kajne?

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.