Ločitev in otroci

Neizogibno je, da bo ločitev staršev vplivala na otroke.

V življenju sem spoznala dve vrsti otrok ločenih staršev. Prvi so tisti, ki si nikakor ne želijo ločitve staršev (ena od teh sem tudi sama), drugi pa tisti, ki druge možnosti niti ne vidijo. Pri teh so običajno v ozadju pomembni razlogi. Nasilje v družini, veliko prepiranja, odtujenost staršev,…

V obeh primerih je ločitev nekaj, kar bo vedno vplivalo na otroke. Ne glede na njihovo starost in ne glede na to, da ni v njih vzrok za to.

Tisto, kar sama v zadnjem času vse bolj opažam, so razmerja, kjer eden od partnerjev, ali celo oba, vztrajata v zvezi izključno zaradi otrok.

Je to res plemenito dejanje, ki je otroku v dobro, ali s tem ko so sami nesrečni, to otroci tudi začutijo in jim je zaradi tega še bolj težko? Še posebno, ker se lahko čutijo krive za nesrečo enega ali obeh staršev.

Marsikateri otrok se čuti krivega za ločitev staršev in le redko zares izvedo, da temu ni tako, vsaj do določene starosti ne.

Predstavljajte si živeti s takimi občutki. Kot da spremembe pri ureditvi bivanja, morebitni spori po sodiščih in podobno, niso dovolj stresni za otroka.

Sama sem bila v času ločitve mojih staršev stara 18 let. Najbolj pogosto se mi je zastavljalo vprašanje »Zakaj?«. Kako se lahko po dobrih dvajsetih letih zakona in treh otrocih, kar odločiš, da se nimaš več rad? Zakaj ne prej, ali zakaj sploh? Koliko let sta bila skupaj »zaradi otrok«?

Kljub temu, da je bila ločitev, kar se da »lepa«, torej brez prepirov, brez pravdanja po sodiščih in brez sovražnega govora enega od staršev proti drugemu in obratno, me je vse skupaj zelo prizadelo. Čeprav  sem vedela, da se ljudje ločujejo okoli nas, mi je šele to zares »ubilo« prepričanje v tisto pravo ljubezen za celo življenje, v katero sem resnično verjela…

V tem procesu ločevanja sem obema »zamerila« nenehno prigovarjanje, da se to nas otrok ne tiče. Kako se me ne tiče? Kar naenkrat sem se morala odločiti s katerim od njiju bom živela, pri tem pa upati, da mi drugi ne bo zameril. Nič več nismo bili družina v celoti. Moj dom ni več vključeval vseh družinskih članov. Celo mama enega od bivših fantov mi je nekaj mesecev po tem rekla, da mi je namenjeno, da bom tudi sama ločenka, ker sem otrok ločenih staršev.

Hkrati sem jima hvaležna, da še vedno uspeta biti v istem prostoru, čeprav se mi zdi, da je tudi to z leti vse bolj nemogoče.

Bi si želela, da ostaneta skupaj, ne glede na vse? Nikakor ne, če sta čutila, da ne moreta več ostati skupaj, je bila ta pot prava za njiju.

Mislim pa, da sta tako onadva, kot marsikateri drugi starši v tem postopku, sicer se potrudila po svojih najboljših močeh. Vseeno pa sta ostala pri tem, da otroci ne razumemo, za kaj gre in nas zato prikrajšala za kakšen stavek obrazložitve, ki bi nam olajšal celoten postopek.

Ne, ni bilo nujno, saj sta stara dovolj, da nikomur ne potrebujeta razlagati svojih dejanj. Bilo pa bi veliko manj stresno in boleče, vsaj zame…

Napisal/a

1 Komentar to “Ločitev in otroci”

  1. aleksandra says:

    Uau…tole je bilo pa v čelo!

    lp Aleksandra

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.