Tikati, vikati, onikati?

Doma so me naučili, da se vsakega posameznika najprej vika, šele po tem ko ga spoznaš, ali se dogovoriš okoli tega, da to ni več potrebno, pa se naj bi to opustilo.

To je tako močno zasidrano v meni, da svoje »tašče« in »tasta« kljub dogovoru o tikanju, enostavno ne morem. Podobno je bilo z učiteljicami v srednji šoli. Nekaj jih je proti koncu reklo, da naj jih vikamo. Nisem mogla, ni se mi zdelo prav.

Tikanje sicer ni nujno znak nespoštovanja, pa vendar.

Zanimivo je s Sašom ravno nasprotno. On večino ljudi, tudi tistih, ki jih ne pozna, tika. Zanj to predstavlja nekaj povsem drugega. Največ je res odvisno od vzgoje, nekaj pa tudi od okolja, v katerem smo rasli. Sama sem stoodstotno mestno dekle, medtem ko je on z obrobja mesta, ne morem ravno reči vasi, ker ni čisto tako. S tem ni nič narobe, predstavlja pa drugačno okolje.

Vikanje ali celo onikanje naj bi pomenilo tudi določeno mero spoštovanja do te osebe. Tako je vsekakor bilo včasih. A takrat je bilo tudi samoumevno, da so spoštovali starejše, danes pa si mora vsak spoštovanje zaslužiti.

Kaj se torej zgodi, ko se srečata dve osebi, ki na to gledata povsem drugače. Ena vztraja pri vikanju, ker se boji, da bi s tikanjem izpuhtelo medsebojno spoštovanje, druga pa v vikanju ne vidi smisla, saj se poznata že dolgo in precej dobro, da je (zanjo) več kot očitno, da spoštovanje ni pogojeno z vikanjem in da je prisotno.

Zaenkrat ti dve osebi ostajata pri enosmernem vikanju, morda pa se bo to z leti spremenilo 🙂

Sama razumem oba pogleda.

Še pred nekaj leti mi je bilo vseeno, ali so me vikali ali tikali, iskreno se ob vikanju počutim precej starejšo, kot sem sicer.

Sedaj pa me kar malce moti, če me nekdo, ki ga prvič vidim, kar tika, kot da sva stara prijatelja. Morda to prinesejo življenjske izkušnje, leta ali kaj tretjega…

Vem pa to, da ostajam pri vikanju, ker se mi zdi, da je to nekakšno tiho izražanje spoštovanja do ljudi, ki jih ne poznamo, do naših nadrejenih,…, do starejših in jim s tem damo dober občutek, ter možnost, da že od samega začetka pričakujemo to isto nazaj.

Morda pa je vikanje, podobno kot onikanje že vrsto let nazaj, stvar preteklosti in pomen tovrstnega izražanja kmalu ne bo imel nobenega pomena več.

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.