Test HPV: Pozitiven

Včeraj sem od ginekologa prejela rezultate preiskav. Zmerno/hudo diskariotične celice in pa test na visokorizične tipe humanih virusov papiloma (HPV) POZITIVEN!
Kaj pa zdaj?

Ginekolog se ni želel spuščati v podrobnosti in je bolj kot ne povedal samo to, da bo določena stopnja zdravljenja potrebna, kako zelo hudo je, pa bodo povedali na ginekološki kliniki.

Nekako sem upala, da me bo potolažil, pa je vse skupaj pustil nekako viseti v zraku.

Splošno je pa znano to, da se spremenjene celice lahko odstrani lasersko, pri virusu HPV pa je možnih več izidov.

V večini primerov se pozdravi samo od sebe, lahko pa vodi do operativnega posega, ter raka materničnega vratu, katerega posledice so lahko neplodnost, v res skrajnih primerih pa tudi smrt.

Še vedno sem optimist, a sem kljub temu pomislila na vse možnosti.

Veliko sem se ukvarjala s tem, od kje pravzaprav? Z virusom se moraš nekako okužiti kajne?

Glede na to, da je izjemno lahko prenosljiv in da lahko tudi nekaj mesecev oz. celo let miruje, ter se šele potem pokaže, je praktično nemogoče ugotoviti, kdo ali kaj je bil vir moje okužbe.

Kljub temu, da je vse skupaj lahko čisto minimalna težava, ki bo odpravljena že v kakšnem mesecu, ko bom imela naslednji pregled, me je vse skupaj precej pretreslo.

Najhujše je zame, ko se mi zgodi kaj takšnega, nad čemer nimam vpliva ali nadzora. Če zmanjka denarja, lahko vedno delam več, ali kaj drugega, da ga bo več. Pri tem pa…

Vedno sem skrbela zase na tem področju. Cepila sem se proti HPVju. Redno sem na ginekoloških pregledih, celo večkrat, kot mi uradno pripada, torej tudi samoplačniško. Vedno sem imela resne zveze in že dolgo sem v razmerju z izključno eno osebo. Bi lahko storila še kaj?

Edino čista spolna abstinenca bi pomagala, namreč tudi uporaba kondoma ne pomaga.

Je krivda na moji strani, ali se te stvari pač dogajajo?

Nekateri pravijo, da bi se morala malce umiriti, torej upočasniti svoj življenjski tempo. Zelo dobro se poznam in vem, kdaj ne zmorem več, kdaj potrebujem počitek in kje je meja, takrat se tudi ustavim. Tudi kronična utrujenost me je že doletela v preteklosti, zato te stvari jemljem še toliko bolj resno.

Sinka imam starega dobro leto, kako naj umirim svoj oz. njegov tempo?

Ne počutim se, kot da bi bila preobremenjena ali pod pritiskom. Mogoče pa samo tega ne vidim, ker je vedno bilo tako.

Je to res znak, da se morajo zadeve umiriti?

Fizične težave so velikokrat res posledica psihičnega stanja, stresa in preobremenjenosti…

Kaj pa če si “umiritve” ne morem privoščiti?

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.