Starševstvo in družabno življenje?

Vsi vemo, da se življenje spremeni, ko enkrat postaneš starš, pa se res mora na prav vseh področjih?

Vedno sem bila taka, da sem usklajevala mnogo obveznosti in poleg tega še družabno življenje, to se ni spremenilo.

Kar pa se je spremenilo je, da od različnih ljudi poslušam izjave kot so: saj nimaš časa, če pa si mama ali pa sedaj imaš svoje življenje, družino, šla si naprej (od prijateljev npr.). Brez da bi me vprašali, ali imam čas za njih, se tako odločijo, ker predvidevajo nekaj…

Zakaj je tako globoko zasidrano v mišljenja ljudi koli mene, da če imaš otroka in ga tvoj prijatelj nima, potem nimata ničesar več skupnega. Res je otrok je moje življenje, a to še ne pomeni, da se ne znam zabavati, smejati, sprostiti in pogovarjati tudi o vsem tistem, o čemer smo se pred to ključno spremembo.

Tako sem po sili razmer postala točno to, kar vsi pričakujejo od mene, da sem in bom. Zaposlena mamica, katere dan je sestavljen iz kvalitetnega preživljanja časa z mojim sinkom in dela, da zaslužim za kruhek. Ko nama je čas naklonjen pa seveda tudi iz časa posvečenega mojemu Sašu. Dejansko nič preveč drugega, zares redko druženje z določenimi posamezniki, a to je bolj izjema, kot pravilo.

Moram reči, da sem izjemno srečna in da je moje življenje polno, dolgčas mi res nikoli ni bilo.

A včasih si želim…

Je normalno, da svojih pet minut, ki si jih izborim na teden, raje preživim s knjigo v roki, kot pa da bi mrzlično iskala nekoga, ki bi se z mano družil? Niti ne zato, ker ne bi želela, ampak ker enostavno ne prenesem več izgovorov.

Nikol nisem bila preveč normalna, sem si pa velikokrat želela biti, no vsaj za trenutek.

Sem pa od vedno bila izjemno družabna, nisem imela težav z navezovanjem stikov, še danes jih nimam. A življenje te postavi v določene situacije in trenutno sem v tej.

Včasih se mi zdi, da enostavno nimam energije. Ne me narobe razumeti, želim si spoznati veliko ljudi, vmes tudi potencialne »zveste«, dolgoletne prijatelje. Ampak včasih res pomislim, da bi težko zmogla spustiti nekoga blizu, navezati stik, vzpostaviti prijateljstvo in potem znova ugotoviti, da to ne bo šlo.

Podobno, kot ko si razočaran po propadli ljubezenski zvezi, se težko ponovno pripraviš do tega, da bi zaupal nekomu, tvegal morebitno razočaranje, začel spet od začetka.

Sem res edina, ki tako razmišljam in se počutim?

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.