Velika družina?

Odkar pomnim sem si želela imeti otroke in na mojo veliko srečo je šlo s prvim vse, še bolje kot bi si lahko sploh želela… Ne samo, da je izjemno veselo, napredno in nasploh nezahtevno bitjece, še na moj rojstni dan je rojen in pravkar je upihnil svojo prvo svečko, zdrav je kot ribica, jé vse, spi ponoči, skratka navdušena sem nad svojim sinkom.

Večkrat sem že omenila, da si želim veliko družino in ker zanositev in nosečnost trajata določeno obdobje je precej jasno, da prav dolgo ne bova čakala, da še povečava najino družinico.

Ob tem naletim na vse možne komentarje, pripombe in še kaj. Od tega, da sva (pre)mlada, do tega, kam se nama mudi, pa okoli prostora, ki ga imava na razpolago in primerne zaposlitve.

Res je, naše stanovanje ni prav veliko, nimam milijon evrov na računu in v lasti česa prav hudo vrednega. Nisem zaposlena za nedoločen čas, kar po mnenju moje babice pomeni, da nimam prave službe. Tisto, kar pa počnem, da zaslužim denar je pa kaj? In ko smo ravno pri redni zaposlitvi za nedoločen čas, koliko tistih, ki so sedaj prijavljeni na zavod za zaposlovanje so bili redno zaposleni v velikih gradbenih podjetjih npr.?

Vse to se lahko pogleda tudi drugače. Delam, zaslužim denar, skrbim zase in za svojo družinico in še nikoli v življenju nisem bila bolj srečna. Lačni nismo, daleč od tega. In vse kar je v moji moči bom naredila, da bo to tako ostalo. Mnenja sem, da otroci ne potrebujejo veliko (poleg osnovnih zadev za preživetje) in da je od nas staršev odvisno, kako jih bomo vzgojili. Res je, ko bo le mogoče se bomo preselili v hiško, a to zagotovo ne bo vsaj še nekaj let.

Zakaj za (veliko) družino potrebujem vilo s 50 sobami, osebjem in vsaj šestmestno število na računu? So morda tiste družinice, ki vse to imajo zaradi tega kaj bolj srečne?

Res je,  strinjam se, da moraš biti sposoben za otroka poskrbeti, kar zahteva tudi finančno preskrbljenost, vsaj v določeni meri. Po drugi strani pa bi imelo najbrž samo 5% svetovnega prebivalstva lahko potomce, ker vsi ostali tako nimamo neomejenih sredstev.

Zagotovo ne bom čakala do štiridesetega leta starosti ali pa še dlje, da bom imela kaj denarja privarčevanega, hiško zgrajeno in brez kreditov ali kakršnihkoli drugih dolgov in šele takrat povečala svojo družino.

Sem oseba, ki grem po svoji poti in samo Sašo ali Tian lahko vplivata na to, da se bodo naši skupni načrti spremenili. Kljub temu pa se me dotakne to, da imajo ljudje toliko za povedati o nečem, kar se jih sploh ne tiče. Še posebno tisti, ki nimajo niti najmanjše vloge v skrbi zame ali za mojo družino.

Smo ljudje res tako narejeni, da se moramo stalno vtikati v nekoga drugega, ko pa še pri sebi nimamo porihtano?

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.