Prvi rojstni dan

Leto je naokoli in moj mali sonček bo prav danes upihnil prvo svečko. Težko je verjeti, kako hitro se je obrnil čas… Če samo pomislim, da je že toliko časa minilo, odkar je moja družinica bogatejša za mojega sinka.

Velikokrat se spominjam, kako je bilo roditi. Kaj vse se je dogajalo. Danes se mi ne zdi več tako grozno, ko pa se resnično poglobim v svoje spomine, vem, da je bila zame to res najtežja preizkušnja v življenju. Te dni se ukvarjam predvsem z mislijo, ali bom uspela čez spet in spet, ali naj si v prihodnje vse skupaj olajšam (epiduralna)…

Po drugi strani pa se je takrat moje življenje konkretno spremenilo na bolje. Celotni ritem in smisel življenja je začela narekovati tale mala štručka, ki je danes že pravi mali korenjak.

Pogumno hodi, »zlaga« cunjice, »bere« knjigice, z mano kuha, »šteje« magnetke na hladilniku, me zna požgečkati, »igra« na kitaro, zna uporabljati žlico (v bolj ali manj koristne namene) in se pri vsem tem navihano smeje.

Raziskave in izkušnje (baje) pravijo, da otroci pri tej starosti še ne zmorejo namensko biti lumpi. Ne vem če se strinjam s tem…namreč moj mali mladenič že marsikatero ušpiči pa dobro ve, da ne sme. Zraven še celo pove: »ne, ne, ne.«

Iskreno se še vedno ne počutim, kot sem pričakovala da se bom, v vlogi mame. Samo nekaj redkih trenutkov je bilo takšnih, da me je zares zadelo. Drugače pa se mi skrb za Tiana zdi nekaj tako samoumevnega, kot da je od vedno bilo tako in nič drugače. Ne znam si več predstavljati življenja brez njega. Tudi tistih nekaj noči, ki jih je preživel na počitnicah pri babicah in dedkih, sem se počutila kot da mi nekaj hudo manjka.

Nič ne rečem, potrebujem tudi čas zase. A predolgo ne bi zdržala, enostavno ni prav!

Vsak dan znova pa nas čakajo tudi izzivi. Že nekaj časa nazaj smo ugotovili, da je izjemno pozoren na podrobnosti in tudi precej vztrajen. Že pri devetih mesecih je uspel odviti matico na postelji.

Tako se vse bolj pogosto pojavljajo dileme v smislu:

juhu sam zna odpreti predal, ali o joj vse nože morava umaknit iz predala, da se ne bo poškodoval…

juhu odvil je matico dol z radiatorja, ali o joj, s tem se lahko zaduši…

juhu zna odpirati zadrge, ali ojoj vse je pobral ven iz nahrbtnika, paziti moramo še na to…

Ker nas že od prvega dne odkar se je rodil razganja od ponosa, smo se odločili, da bomo na vse njegove podvige ponosni in sproti delali stanovanje zanj varno.

Ko sem že bila polnoletna so mi rekli, da se za rojstni dan čestita mamici, ker te je rodila in ne otroku. Torej mamica moja, tudi tebi vse najboljše ob najinem skupnem prazniku (zame je v vsakem primeru :-))!

Napisal/a

1 Komentar to “Prvi rojstni dan”

  1. Lenka says:

    Vse najboljše fantiču! 🙂
    Kar se tiče varnosti – stanovanje je že pametno narediti čim varneje, vendar ne pozabite, da kje drugje okolje ne bo tako “otrokom prijazno”. Bolj kod odmikanje je morda smiselno otroka opozarjati na morebitne nevarnosti – četudi so majhni, presenetljivo veliko razumejo. Seveda se tudi kdaj pobuškajo in opečejo in urežejo – a tudi tako se učijo…

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.