Nasilje

V petek (25.11.) je bil dan boja proti nasilju nad ženskami. Najbrž ne rabim ponovno ponavljati, da poznamo več vrst nasilja in da ne gre vedno samo za fizično.

Katerekoli vrste že, pa je nasilja danes prisotno toliko, da je zares hudo…

Poznam kar nekaj žensk, ki živijo v strahu in po navodilih svojih partnerjev. Krog nasilja tako močno vpliva na njih, da si ne upajo oditi, se ne cenijo dovolj in nasploh vztrajajo v takšnem odnosu zato, ker mislijo, da nimajo drugega izhoda.

Večinoma gre res za ženske, ne smemo pa pozabiti, da so kdaj žrtve tudi moški.

Sama sem okrog tega zelo odločna. Zlato pravilo pri meni, če me partner udari ali kakorkoli drugače izsiljuje, napade, skratka izvede katerokoli vrsto nasilja, me še isto sekundo ni več. Ne zanima me, zakaj si to naredil in kako ne boš nikoli več, ali še kakšen drug od nesmiselnih izgovorov.

Da storiš kaj takega moraš zares biti slabič. S tem ko osebo, ki ti je tako blizu, ponižuješ in daješ v nič, dviguješ svojo samozavest in dokazuješ moč. Je še kaj bolj podlega?

Zavedam se, da so to dejanja in vzorci, ki se jih nasilneži naučijo, običajno v otroštvu v družinskem krogu. To pa tudi pomeni, da so v določenem obdobju oni bili žrtve in tudi oni potrebujejo pomoč.

Žal je tako, da sami običajno pomoči nočejo in ne priznavajo, da imajo problem. V tem procesu zanikanja, pa je žrtev lahko tudi že mrtva, vsekakor pa zaznamovana za celo življenje.

Sama sem se v vlogi žrtve in v resni nevarnosti znašla »samo« enkrat. Za moj 21. rojstni dan sva se s prijateljem odpravila v toplice, najela apartma in se zares zabavala, pogovarjala, veliko smejala. Bila sva samo prijatelja in ker so na tisti dan vsi ostali zatajili, sva se odločila, da bova naredila nekaj posebnega za moj rojstni dan.

On je pil, jaz nisem, ker alkohola ne pijem. Ko je bil že precej pijan, je od mene želel izsiliti spolni odnos. Sprva sem mislila, da se samo heca, po tem mi je ukazal naj se slečem in ko ga nisem jemala resno, se je spravil name. Lovil me je čez sobo in ko me je ujel, me je začel daviti.

Na mojo veliko srečo je bil precej pijan in tudi fizično le malo težji in večji od mene. Uspelo, se mi ga je rešiti, da sem pobegnila in se zaklenila v kopalnico. Še nekaj časa je razbijal po vratih, po tem je prenehal. Do jutra sem ostala tam…

Zame se je končalo dobro, za marsikoga se ne. Že mene je ta dogodek konkretno streznil in spremenil moj pogled na marsikatero stvar. Težko si predstavljam, kako se počutijo resnične žrtve nasilja.

Tako ali drugače, tega ne bi smel doživeti nihče in tudi mi, »opazovalci«, smo dolžni, da kaj storimo za to.

Prijavimo nasilje (v družini)!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.