Moja nemoč

Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo izkušnje z nespečimi otroci v prvih letih starosti. Ena takšnih je tudi moja mami. Vsi trije (brat, sestra in jaz) namreč nismo spali ponoči kar prva tri leta…

Strokovnjaki v večini trdijo, da to ni nujno povezano s čim, ampak so to pač otroci. Ne vem, če se sicer čisto strinjam s tem, a to ni tisto, kar me muči.

Sama pri Tianu nisem imela tovrstnih težav in zato ne vem, kako to izgleda. Izjemno sem hvaležna za to.

Do nedavnega. Ne gre toliko za neprespano noč (ali več noči) kot za neutolažljiv jok in bolečino, ki te ob tem doleti.

Vedno so mi govorili, če otrok joka, mu nekaj manjka. Torej ali je lačen, zaspan, pokakan ali pa bolan. Kaj pa če ni nič od tega?

Nisva našla vzroka za njegov jok, ki je trajal nekje pol ure sredi noči in se potem tudi sam umiril. Vzrok mi ostaja neznan, lahko je pač kaj takšnega sanjal, morda gre za zobke.

Nisem občutljiva na jok otrok, če poznam razlog (izsiljevanje, poškodba, zaspanost, razdraženost,…) in zato lahko tudi ukrepam. Ni pa zame hujšega kot to, da tako močno joka, jaz pa niti ne vem zakaj, niti ne morem storiti prav ničesar, da bi prenehal, da bi se umiril.

Čeprav vem (upam), da nisem kriva, pa nisem mogla mimo groznega občutka, da morda pa le nisem tako sposobna za mamo, če še svojega otroka ne znam potolažiti.

Takrat ni hujšega kot to, da ne moreš ničesar storiti, da bi bilo bolje.

Sedaj bodo ljudje rekli, da pretiravam, ampak je res. Grozen občutek je, ko ne moreš storiti prav ničesar, krokodilje solzice pa kar tečejo in tečejo.

Vse bolj spoštujem starše (tudi mojo mami), ki so vse to dali čez. Pa ne samo zaradi neprespanih noči, ampak tudi zaradi občutkov nesposobnosti, ki jih to lahko prinese. Mogoče pa ti občutki ob rednem dogajanju minejo in se pač navadiš? Ne vem…

Sem frišna na področju materinstva in obstajajo prijemi in pristopi, ki jih še ne poznam, še posebno pa ne pri tako nezahtevnem otroku, kot je moj sinek, ker jih niti nisem potrebovala.

Vem, da se resnično trudim pri svoji vlogi in da bi to načeloma moralo biti dovolj. Če ne drugega, mi vsakodnevni stalni nasmešek na obrazku mojega Tiana potrdi to. Upam pa, da bo to zanj dovolj tudi v neprespanih nočeh, ki še pridejo.

Biti v vlogi starša je nekaj najlepšega na tem svetu in hkrati je to tudi nekaj najbolj zahtevnega.

Kaj vse me še čaka 😀

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.