Čudež življenja

Moj sinek je danes star dobro leto, velik 77 cm in tehta 11kg. Čeprav je minilo šele eno leto, pa je minilo ŽE eno leto…

Še komaj se spomnim, kakšen je občutek biti noseč. Še najbolj mi je v spominu ostalo res to, kako zelo dolgo je lahko obdobje devetih mesecev ko na začetku pomisliš in kako res zelo hitro potem mine.

Vsak mesec znova z navdušenjem pričakuješ pregled, da izveš še kaj novega o svojem otročku.

Pojavlja se množica vprašanj od spola, velikosti in fizičnih lastnosti otroka, do tistih bolj psiholoških; odgovornost, skrb, sposobnost za starševsko vlogo.

Potem pa pride tisti dan, ko spoznaš, česa vse smo ženske sposobne, dan zmage, ki te spremeni za vedno.

In začelo se je novo življenje, v vseh možnih pomenih te besedne zveze.

Že nekaj dni po rojstvu mojega Tiana, sem težko razumela in dojela, da je bil dejansko v mojem trebuščku. Danes bi me kdorkoli težko prepričal, da je bilo to res, če ne bi bila ravno zraven :-). Še enkrat večji in trikrat težji, kako je to mogoče?

Kljub celotni nosečnosti, porodu in skrbi za mojega sinka od rojstva pa do danes, se mi še vedno zdi nepredstavljivo, da je dejansko rastel in prebival v mojem trebuščku kar 9 mesecev.

Danes je že pravi mali korenjak, čeprav še kako odvisen od naju s Sašom, pa pravzaprav že pravi mali človek.

Velikokrat ga opazujem, kako se igra in si poskušam zamisliti, o čem razmišlja. Tako je osredotočen na igro, na neko zgodbo, ki si jo je zamislil, poln domišljije in že sedaj sposoben iz ene kartonske škatle narediti umetniško delo, ki ga bo zabavalo še vsaj nekaj dni.

Vse to iz mikroskopsko majhne celice? Nemogoče!!!

No,… ni čisto nemogoče, glede na to, da človeški rod še vedno obstaja… :-)

Ampak resnično pravi čudež življenja.

Odkar sem postala mama, gledam na vse mamice čisto drugače. Veliko spoštovanje si zaslužijo za obdobje nosečnosti in preživeti porod. To minljivo obdobje, polno fizičnih in čustvenih preizkušenj bi moralo za vedno biti vir energije in zagona vsake mamice, v času težkih preizkušenj.

Če smo zmogle to, potem bomo tudi vse ostalo!

Pri tem pa ne gre pozabiti na partnerje. Še vedno srečujem vse preveč žensk, ki so v pričakovanju ali pa na porodniški, pa jim ob strani ne stoji nihče. Ali zaradi tega, ker partnerja ni več v njihovem življenju, ali pa se jim ne zdi vredno podpirati svoje partnerice v tem obdobju. Besede, ki bi jih namenila tem osebam žal niso primerne za naš portal…

Potem pa so tudi tisti drugi, ki so vredni vsega občudovanja in spoštovanja. Res je, da moški ne morejo izkusiti nosečnosti in poroda, lahko pa zato storijo vse ostalo. In takih je na srečo vedno več. Tudi vi ste s starševstvom dosegli nekaj posebnega, neprecenljivega.

Prepričana sem, da imamo vsi vsaj kakšno osebno zmago v svojem življenju, na katero se lahko spomnimo, ki nam v težkih trenutkih pomaga preživeti.

Moja največja zmaga je Tian.

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.