Prijateljstvo…

Sem izredno čustvena oseba. Svoje občutke in misli vedno pokažem in izrazim. Včasih pri tem tudi koga prizadenem, čeprav to nikakor ni moj namen.

Velikokrat sem razmišljala o tem, kaj bi lahko storila drugače… Kako bi ostala zvesta sebi in hkrati ne bi dajala drugim slabega občutka. Veliko je res v načinu, kako se ljudem pove svoje mnenje. To je tisto na čemer delam in še veliko dela je pred mano.

Kljub temu pa opažam, da ne glede na obliko, nekateri enostavno ne zmorejo sprejeti direktnosti in mnenja drugih, še posebno ko niso enaka njihovemu.

Tudi sama od drugih pričakujem, da bodo do mene v celoti odkriti, hkrati pa se poskušam zavedati, da od večine tega ne bom dobila. To sprejemam in razumem zakaj je tako.

Zaradi moje odkritosti sem bila ob kar nekaj prijateljev, če jim lahko tako rečemo. Ker enostavno niso prenesli, da v kolikor želijo slišati moje mnenje, ga bodo tudi dobili, v celoti.

Vsaka oseba deluje na svoj način, ampak ljudje, ki ne izražajo svojega mnenja odkrito so bolj sprejeti, bolj zaželeni, manj obsojani.

Nič nimam proti njim, ampak zakaj je že to tako?

Veliko časa sem bila prepričana, da je iskrenost vrlina. Bolj kot »hodim« skozi življenje, bolj se zavedam, da temu niti slučajno ni tako.

Moj krog prijateljev je izjemno majhen, če mu sploh lahko rečem krog. Vedno se mi je zdelo, da ne bom nikoli imela težav s tem, da bi imela prave prijatelje. Izjemno cenim vrednote kot so zaupanje, zvestoba in podobno. Tudi prijateljstvo mi ogromno pomeni, da lahko nekomu zaupam in ta oseba meni, ji stojim ob strani, se lahko pogovarjam z njo in jo poslušam. In seveda obratno.

A to očitno ni dovolj…

Kar nekaj je takšnih, ki enostavno niso zmogli ostati v moji družbi, ker sem stvari povedala takšne kot so oz. kot jih sama vidim. Moj najboljši in najbrž edini pravi prijatelj je moj partner Sašo, ampak ne želim si nanj obešati prav vsega kar mi roji po glavi. Ne želim ga obremenjevati z vsem, čeprav on pravi, da mu ni težko.

Želim si pravo prijateljico, takšno, ki sem jo imela včasih. Veliko sva se družili, praktično vsak dan, predebatirali vse večkrat in še večkrat. Zaupanja vredna in res dobra družba. Seveda sedaj ko sem mama to v teh razsežnostih ni čisto mogoče, pa vendar, vsaj kakšen približek.

Velika večina »prijateljev«, ki jih imam so polni izgovorov. Najbolj me razjezi tisti, da ne pokličejo, ker sem jaz itak zasedena in imam sedaj družino. Saj to, da imam sedaj otroka ne pomeni, da ne vidim več zunanjosti stanovanja?! Rajši mi povej naravnost, če si ne želiš moje družbe, ne pa si izmišljevat izgovorov, to še bolj boli!

Mogoče pa je res problem na moji strani in so moja pričakovanja prevelika…

Ali ostati »sam« in se ravnati po tistem v kar verjameš? Ali se prilagoditi nekomu, da lahko imaš prijatelja, ki pa tako ne more biti čisto pravi, ker ti nisi tak kot si v resnici?

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.