Denar = sveta vladar? (1 od 2)

Preden nadaljujete z branjem naj omenim, da so v tem in naslednjem blogu informacije, ki vas lahko pretresejo. Vem, da je to spletni portal namenjen družinskim temam, tudi »Rok«  je bil od nekoga otrok. Naj počiva v miru!

Z denarjem se res lahko kupi marsikaj in žal je tako, da je skoraj nujno potreben za preživetje. A imeti denar niti slučajno ne pomeni tudi biti srečen.

Prihajam iz družine, kjer nismo bili bogati, a tudi manjkalo nam nikoli ni nič. Nekakšno povprečje bi lahko rekla. Sedaj sem v enakem stanju (zaenkrat), imam dovolj, da poskrbim za svojo družinico, a o kakšnem luksuzu ne morem govoriti.

Kljub temu, da gre preveč slabe volje ravno na račun denarja in kako bomo prišli čez mesec, pa lahko iskreno rečem, da sem srečna. Zares imam prav vse tisto, česar denar ne more kupiti.

Včasih razmišljam kako bi bilo lažje, če bi imeli veliko denarja… ali bi bilo res?

Imela sem zelo dobrega prijatelja, poimenovali ga bomo Rok. Bil je edini otrok izjemno bogatih, ločenih staršev. Starša sta ob poroki podpisala nekakšno pogodbo, da v primeru ločitve kar precejšen del njunega premoženja pripada prav njemu. Do tega je prišlo in še v svojih srednješolskih letih je tako postal lastnik res ogromne količine denarja.

Kupil si je drag avto, kar naenkrat so si vsi želeli njegove družbe. Ljudi okoli sebe je imel vedno precej, a je vedel, da niso z njim zaradi njega, ampak zaradi denarja. Imel je tudi punco, s katero pa so bile stvari precej razburkane.

Midva sva se spoznala nekaj let po njegovem »finančnem izboljšanju«. Vseeno mi je bilo za njegov denar, res sem videla dobro osebo v njem. Zelo hitro sem videla tudi, da je nesrečen.

Po slabem letu odkar sva se spoznala je odšel v Banja Luko, da bo nekaj časa živel tam, denarja mu je zaradi njegovega razsipnega stila življenja že začelo zmanjkovati, tam pa se da kvalitetno živeti z manj kot pri nas.

Od odhoda sva se v roku štirih mesecev slišala trikrat, vse to v prvih dveh mesecih potem pa tišina. To se mi ni zdelo nič nenavadnega, a sem vseeno imela nek čuden občutek. Nekaj ni bilo prav.

V zadnjem pogovoru mi je poskušal povedati koliko mu pomenim, a je bil preveč pijan, da bi lahko kaj konkretnega povedal. Nisem mu pustila, da mi pove, vse kar mu leži na duši, saj sem bila prepričana, da bo za to čas naslednjič ko se vidiva. Ta dan ni prišel nikoli…

Čez dva meseca sem od neke sošolke izvedela, da so njegovo ime omenili pri poročilih. Bil je umorjen…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.