Vrtec da, ne, kdaj?

Konec moje porodniške se nezadržno bliža, a odločitev o tem, kje bo Tian preživljal moj oz. Sašov delovni čas, je padla že takoj po njegovem rojstvu….

Nekateri vrtci imajo namreč čakalno dobo kakšno leto ali celo več in zato je potrebno te odločitve sprejeti kar hitro.

Več raziskav je že bilo narejenih ali je za otroka bolje, da ostane v domačem varstvu, ali je bolje, da obiskuje vrtec. Vsaka od navedenih možnosti ima vsekakor svoje prednosti.

Varstvo s strani babic in dedkov pomeni finančno manjšo obremenitev, individualno prilagoditev posameznemu otroku in njegovemu razvoju,… Vrtec po drugi strani prinaša večjo možnost socializacije, pomeni lažji vstop v šolo, otroka lahko nauči večje samostojnosti,… Obstajajo pa tudi slabosti obeh načinov.

Velika večina staršev izbire niti nima, saj se mora po iztečeni porodniški (običajno) mati vrniti v službo, druge razpoložljive varuške (babice, dedki,…) pa prav tako še vedno hodijo v službo. Vrtec je v teh primerih nuja.

Pri nas pa ni tako. Eden od Tianovih dedkov je že v pokoju in družinsko podjetje omogoča, da je vedno nekdo na voljo, ki bo poskrbel za našega navihančka.

S Sašom sva mnenja, da je bolje če otrok hodi v vrtec in tudi Tian bo šel, a šele pri dveh ali treh letih. Tudi pediatrinja je navdušena nad tem, da bo še kako leto ostal doma. Seveda predvsem iz zdravstvenega vidika, saj otroci precej obolenj staknejo ravno v vrtcu.

V zadnjih letih so zaradi pomanjkanja prostora v vrtcih v porastu zasebni vrtci in varstva na domu, ki so seveda občutno dražja, a za nekatere (to je odvisno predvsem od kraja bivanja) edina možnost.

Vsak od staršev ima svoje zahteve in pričakovanja, kakšni naj bi vrtci bili. Veliko je odvisno od vzgojiteljic, od samega sistema vrtca, od vodstva in podobno.

Mene skrbi predvsem vse tisto, kar se spominjam iz časov, ko sem sama hodila v vrtec. Na primer da smo pri kosilu dobili krompir in meso kar v juho, če nismo pojedli juhe v času, ki so si ga vzgojiteljice zamislile. Posledica tega je bila seveda, da večino časa tudi ostalega nisem pojedla, ker je bilo namočeno v juho in zato precej neokusno. Po tej potezi smo morali sedeti za mizo, dokler ni bil krožnik prazen (pri meni kljub temu ni bil nikoli prazen ;-)). Vse skupaj se mi je precej zamerilo. In niti slučajno si ne želim podobnih dejanj za mojega sinka, kaj šele, da ga bodo silili jesti, ko več ne bo hotel. (Ob tem je seveda jasno, da se jé ko je čas za to.)

Vem, da se je v zadnjih dvajsetih letih marsikaj spremenilo in želim si da bi imele bodoče vzgojiteljice in tudi učiteljice večjo avtoriteto nad otroki.

Malo me pa vseeno skrbi, ko bo Tiana določenega dne potrebno zaupati v roke neznancem…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.