Svoj in osebni prostor

Veliko večino svojega življenja nisem bila preveč občutljiva na to, da si vzamem čas zase, prostor zase ali pa na osebni oz. intimni prostor. Moram reči, da prej niti nisem imela želje ali potrebe po tem, da bi imela svoj prostor (osebni ali fizični). Sploh zadnje dni vse bolj ugotavljam kako zelo se je to v zadnjih letih spremenilo…

Ker sem ena od treh otrok in še ta srednja povrhu je to pomenilo, da nikoli nisem imela svoje sobe. Najprej sem sobo delila s sestro, kasneje z bratom. Ko sem se pri dvajsetih odselila sem prav tako imela cimro in šele pri 21 sem prvič zares imela svojo sobo, pravzaprav kar celo (najemniško) stanovanje.

Najprej sem bila kar malo prestrašena. Nikogar ni tam ko se vrneš domov, dnevi minejo preden bi te kdo sploh pogrešil. A v kakšnem tednu ali dveh je tudi to minilo in začela sem res uživati v miru in svojem prostoru, ki sem ga po novem imela. Zares sem se navadila, da sem v svojem prostem času kar precej sama in počutila sem se več kot odlično.

Po malce več kot enem letu življenja na samem sem se preselila skupaj s Sašom. Ker sva bila oba precej aktivna študenta z več službami ob strani sem še vedno imela svojih nekaj minut ali ur tedensko samo svojih. Sašo je to zelo dobro razumel in me pri tem podpiral.

Potem je prišla nosečnost, kjer sem uspela najti še več časa zase, potem pa se je rodil Tian. Vsekakor se je vse spremenilo, a še vedno mladenič spi dnevno nekje okoli 15 ur. Tako mi vsak dan ostane nekaj časa, ki si ga lahko vzamem zase ali pa se kam umaknem od sveta in od ljudi.

V zadnjem tednu stanovanje prenavljamo in sem začasno preseljena k moji mami, kjer nas je v dvosobnem stanovanju trenutno pet.

Ne moti me, da je kopalnica večino časa zasedena, saj sem s Tianovim prihodom na svet navadila, da moje potrebe počakajo za nedoločen čas. Tudi različne potrebe, navade in delovni čas »biti pokonci« različnih odraslih ljudi razumem in sprejemam.

Najbolj me muči, da se nimam nikamor za umaknit. Seveda je to samo začasno (in to me tolaži ;-)). Pa vendar, šele sedaj sem ugotovila koliko mi zares pomeni, da imam svoj prostor, da se, običajno ko Tian spi, lahko tudi sama malce umirim, psihološko odpočijem od vseh naporov dneva.

Imam pa občutek, da moji trenutni »cimri« (mami, sestra, brat) nimajo takšnih potreb ali pa jih iz uvidevnosti ne pokažejo.

Tudi intimni prostor, torej fizični prostor okoli sebe, sem naenkrat začela kar nekako varovati. Ne počutim se najbolje, če mi kdo stoji preblizu. Se raje umaknem kak korak nazaj.

Ne vem čisto dobro zakaj je tako. Sama vidim vzroke nekje v odgovornosti vloge starša in nekoga, ki mora skrbeti zase in še za nekoga drugega zraven. Taka odgovornost kar malce izčrpa človeka, no vsaj mene ;-). Morda pa se razlogi skrivajo čisto drugje, pa bom to z leti šele ugotovila…

Napisal/a

3 Komentarjev to “Svoj in osebni prostor”

  1. LEJCI says:

    Pridi k meni za 14 dni,imaš celo stanovanje zase, jaz pa Tiančka z veseljem čuvam, kot da bi bil moj.

  2. aleksandra says:

    Pozdravljeni, vidim, da je prostora za dobre ljudi povsod dovolj. Jaz uživam, da so moji otroci trenutno vsi z menoj, smo pa seveda vsi individuumi, vsak s svojimi potrebami, ki jih nekako moramo uskladiti. Če človek vse jemlje z nasmehom, bo tudi to trenutno, kratko trajajočo gužvo vzel za veselje, da se lahko “čutimo”. Potem bomo pa šli spet vsak na svoje. Jasno, najlepše je imeti svoj mir. S tem se zagotovo strinjam, tudi jaz ga po petdesetih letih končno imam. Vsem lep sonček želim.
    Aleksandra

  3. aleksandra says:

    Pa še to, svoje vse otroke (tudi pridobljene :-)) imam neizmerno rada, vnučka in vse vnuke ki še pridejo. Upam, da ne trpijo hudo, ko se družijo z menoj.
    Aleksandra

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.