Razvajeni otroci

Kaj vse spada pod »definicijo« razvajenega otroka, je odvisno od razmišljanja vsakega posameznika…

Sama sem mnenja, da se otroka lahko zelo hitro razvadi, tudi že v prvih mesecih življenja. Kar nekaj ljudi v moji bližini se z mano ne strinja in pravijo, da se otroka v prvih šestih mesecih nikakor ne da razvaditi.

Kakorkoli že, sedaj je Tian star deset mesecev in beseda NE je, tako moja kot tudi njegova ;-), najbolj pogosta beseda. V tej starosti gre bolj za to, da so stvari, s katerimi bi se on želel igrati, nevarne ali neprimerne zanj. Čeprav razume kaj pomeni ne, pa tudi zelo hitro spet poskuša doseči svoje.

Izsiljevanje je že precej dobro opazno in včasih je res težko vztrajati.

Že sedaj, kaj šele bo :-D?

A dobro se zavedam, da s tem, ko se otroku pusti kar vse, nikakor ne delamo njemu usluge, sebi pa sploh ne, čeprav se tisti trenutek to zdi najlažja rešitev.

Izogibam se oblikovanju mnenja o starših, ki jih srečujem npr. v trgovini, a ne morem mimo tega, da so nekateri zares preveč obremenjeni z mnenjem drugih. Vsi poznamo situacije, ko se otrok (včasih tudi naš ;-)) na sredi trgovine dere na vse pretege, da bi mu le kupili tisto igračko ali sladkarijo. Nekateri starši vztrajajo pri svojem in se ne zmenijo za mnenje ostalih v trgovini. So pa tudi tisti drugi, ki bi naredili vse, samo da bo otrok nehal kričati in jim »delati sramoto«.

Moram reči, da v takih situacijah pomislim na več stvari. Starši ne bi smeli popuščati, ker se otroci še prehitro naučijo, da bodo dosegli svoje, če bodo le vztrajali in tako bodo vsi naslednji obiski trgovine bolj kot ne enaki. Po drugi strani pa sem ogorčena nad ljudmi, ki dobesedno bulijo v te otročke in njihove starše, ter res zelo očitno izražajo neodobravanje do staršev in njihovega »nevzgojenega« otroka.

Vzgoja je že sama po sebi zahtevna in vsak dan smo starši na preizkušnji. Mimoidoči s tem res nikakor ne pripomorejo k temu, da bi starši vztrajali pri svojem in vzgajali svojega otroka. Nisem taka, da bi se obremenjevala z mnenjem drugih ljudi, a si predstavljam, kako zelo obremenjujoče je to lahko. Tudi sama sem se znašla večkrat v situaciji, ko je Tian jokal v trgovini. Pa ne zaradi igrač ali sladkarij (saj je še premajhen za to), ampak ker je bil zaspan ali pa morda lačen. Tako zgovornih pogledov ljudi človek res ne more zgrešiti. Praktično vsakič me je prijelo, da bi se skregala z osebami, ki so se (nemo) zgražale. A vem, da če ne razumejo, da dojenčki pač jokajo in to še ne pomeni, da smo starši slabi, potem jim tudi moje razburjanje ne bi pomagalo.

Res težko je otroku reči ne, še posebno ko te pogledajo s tistimi lepimi učki in skesanim obrazkom. A življenje se brez besede NE, prehitro spremeni v kaos in kar naenkrat so otroci glavni, starši pa pod takim stresom, da želijo kar pobegniti.

Ni brez razloga znano, da je starševstvo najtežja služba na svetu,…le pogumno torej!

 

Napisal/a

3 Komentarjev to “Razvajeni otroci”

  1. aleksandra says:

    Ja, tale beseda NE je res nevarna. Leta hitro tečejo in nekega dne po kakšnih 12 letih sem se zavedla, da otroku neprestano govorim: ne tega, ne onega, ne, ne boš itd….Metoda, ki je mnogo boljša, je ta, da besedo zamenjamo s kakšno drugo oziroma s kakšnimi drugačinimi, ki ponujajo protiutež tistemu, kar si otrok želi, pa mu ne dovolimo. Ponudimo mu nekaj drugega, kar ima rad in kar je tudi za nas sprejemljivo. Na primer: ne brskaj po zemlji v lončku z rožo, lahko rečemo joj, poglej, kakšen stolp sva naredila. Ali mogoče kasneje, pri starejših letih: dajmo danes kakšno ušpičit: pejmo na pizzo, opravičim izostanek od glasbene šole in zavestno vzpostavljam pozitiven odnos z otrokom ter o tem tudi govorim. Govorim, kako nam je lušno. Sicer je res lahko 20 in nekaj let samo nenenennenenennene……
    lpaleksandra

  2. Lenka says:

    Jaz sem sprva govorila “ne”, potem sem – ker sem šla sama sebi na živce – pričela uporabljati daljšnico z opisom posledice (po cesti ne smeš skakati, ker te lahko povozi avto) itd.
    Tako se je otrok naučil zahtevati smiselno razlago, v kolikor naj bi izvršil določeno nalogo. Menda to ni najbolje, tako pravijo nekateri. A najbrž je pri 15-tih ne bom naučila voziti po novem. 🙂
    Špela, ne obremenjujte se z očitajkočimi pogledi okolice, ko vaš otrok kriči, trmari itd.
    Vizualizirajte, da ste z njim nekje sami in tako tudi ravnajte. Večina “opazovalcev” je verjetno pozabila na to, kako je, ko je otrok majhen in preizkuša meje ter potrpežljivost staršev.
    Uživajte v vsakem novem čudovitem dnevu posebej!

  3. Spela says:

    Jaz sama se nikakor ne obremenjujem s pogledi okolice, sem samo želela poudariti, da so precej zgovorni in najbrž marsikomu vskočijo v sistem vzgoje. Sem pa tudi sama že začela s preusmerjanjem pozornosti, še posebno ko sem opazila, da mali govori samo še ne :-D. Hvala za vaša mnenja in komentarje!

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.