Spanje!

Ko postaneš starš, ob še tako pridnem otroku, spanje dobi čisto nov pomen. Tako za nas starše, kot za otroke. Sama nisem najbolj pridno spala prve tri leta svojega življenja (oprosti mami), zato pa lahko rečem, da imam večjo srečo pri svojem sinku.

Odhod na dopust seveda pomeni tudi spremembo okolja in ritma. Kar precej pa pridejo do izraza tudi spalne navade otroka. Ne samo koliko spi, ampak tudi v kakšnih pogojih je navajen spati podnevi ali ponoči, ob kateri uri gre zvečer spati, ali je navajen tišine ali hrupa, ali spi v isti sobi ali postelji s starši, ali sam.

Doma je Tian že od prvega dne v svoji sobi in s tem tudi v svoji postelji. To je seveda zahtevalo kar nekaj vstajanj in sprehodov več, kot bi jih sicer opravila, a je vsekakor vredno tega, da imava s Sašom lahko več kvalitetnega časa zase.

Po nekaj mesecih sva ga začela navajati, da gre spat med sedmo in osmo zvečer.

Zato, da loči med dnevom in nočjo, čez dan nisva posebno pazila na tišino ali temo, medtem ko sva zvečer očitno nakazala, da se spi in da je mir.

Tako je navajen spati ob marsičem. Res pa je, da je najbolj občutljiv čas, ko poskuša zaspati. Takrat ga zmoti marsikaj, kar pomeni, da zaspi kasneje kot bi sicer.

Na dopustu v kampu polnem prikolic, otrok, psov in vsega kar je glasnega sploh lahko, smo tako postavljeni na preizkušnjo.

Ker imamo prenosno posteljo, obvezno spi v svoji postelji. Žal pa spanje v svojem prostoru tukaj ni omogočeno.

Čeprav je uspel zaspati tudi na žurki ob petdesetletnici, pa mu enkratni zvoki, kot so kriki otrok ali pa lajanje psov povzroča kar nekaj težav. Konstanten hrup pa ni problematičen.

Tako v zadnjih 14 dneh potrebujemo kar kakšno uro ali dve, da zaspimo. Ko pa enkrat spi, pa hrup ni več problem.

Kljub temu, da smo na morju, vztrajamo pri enakem ritmu in tako tudi isti uri za spanje.

Vem, da je to dopust, da ljudje pridejo tako počivat kot žurat, ampak kljub vsemu temu, se meni osebno zdi nesprejemljivo, da ob polnoči še vedno srečam otroke stare štiri leta ali podobne starosti, ki se okoli podijo in kričijo.

Kar naenkrat sva se s Sašom tako znašla v vlogi tistih »zateženih« osebkov, ki po enajsti uri zvečer, ko naj bi bil mir v kampu dejansko zateživa ljudem, da naj se umirijo.

Včasih so se nam taki ljudje zdeli res tečni in popolnoma brez razumevanja za žur in dobro voljo :-D.

Spanje je tako (zame) postalo sveto. Ne gre toliko za to koliko ur dejansko spim, ampak za to, da takrat ko spim, da gre za kvaliteten spanec. Pripravljena sem, da vstanem zaradi Tiana ponoči, ne pa zaradi kakšnih netolerantnih sosedov.

Moram pa reči, da sem potem navdušena, ko Tian vstane ob šestih in začnemo dan ne prav potihem ter tako vrnemo »milo za žajfo« vsem tistim »prijaznim« sosedom.

Ja, saj vem, da je to precej otročje od mene (nas), a kaj naj drugega rečem, kot, da se nekako držimo tistega, ne stori drugim, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi. Nikakor ne vzpodbujava Tiana, da bi glasno jokal ali kaj podobnega, smo samo brez uvidevnosti glasni, kot bi bili tudi sicer.

Res zna biti naporno, da ko otrok končno zaspi, ti potem nekdo drug ne pusti, da bi še ti v miru odšel v deželo sanj. Takrat iz mene pride tisto najbolj zateženo in nataknjeno bitje.

Vsem, ki morda teh občutkov še ne poznajo, polagam na srce, da smo takrat utrujeni starši pripravljeni na vse. Podobno kot je mama medvedka pripravljena, da te pokonča, če je v nevarnosti njen mladiček :-D.

Pa miren in kvaliteten spanec vam želim 😉

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.