Pot do izobrazbe…

Prvi šolski dan prvega razreda v osnovni šoli…prerisali smo obvestilo za starše dol s table. Imela sem sošolko z enakim imenom in tistega dne so njo prekrstili v Špelco, da naju bodo lažje ločili. Več se s tistega dne ne spominjam.

Naslednjih nekaj prvih in vseh naslednjih šolskih dni je bilo pričakovanih z navdušenjem, minili pa so bolj kot ne enako. Pozdravi, urniki, pravila, …

Drugi del osnovnošolskega izobraževanje je bil zame bolj neugoden, neprijeten,…

A to se je v srednji šoli spremenilo, mogoče tudi zato, ker v osnovni šoli nekako nisem imela občutka, da kam spadam, da sem sprejeta,…

Prvi šolski dan srednje šole mi bo najbrž ostal v spominu za vedno. Prvošolci smo se zbrali v avli šole in potem, v gosjem redu, sledili svojim razrednikom do razreda. V razredu smo se posedli na levo vsi fantje in na desno sama dekleta. Sama sem si zbrala mesto med fanti,  sploh v tistih letih, se mi je zdelo, da je z njimi bolj enostavno komunicirati. In no, res smo se imeli super!

Moram reči, da strahu pred novim ali nepoznanim na prvi šolski dan nisem imela. Veselila sem se spremembe okolja. Mi je pa že prvi dan postalo jasno, da razredničarka ni ravno najbolj všečna. In po dveh letih je tako obupala nad nami, ter se odpovedala svoji funkciji. Pa res nismo bili tako grozni, samo veliko narobe razumljenih nas je bilo v istem razredu 😀

Naslednja razredničarka je bila res odlična, še danes jo z veseljem obiščem. Obdobje srednje šole je bilo zame res eno najlepših v življenju.

Potem pa fakulteta. To je bila sprememba. Prvi dan? Vse moje želje in sanje sesute…

Namreč, na ta faks (Fakulteta za socialno delo) sem se vpisala predvsem iz razloga, ker rada pomagam ljudem, v tem vidim neko večje poslanstvo.

Prvi dan nas je tako pozdravil dekan. Razložil vse kar je splošnega, potem pa začel z ubijanjem morale, samopodobe in sanj nas vseh.

Najprej je rekel, kako zelo je vesel, da smo na to fakulteto vpisani sami povprečneži, kar se ocen tiče. Namreč tisti, ki imajo predobre ocene, ne postavljajo na prvo mesto ljudi, njihovih potreb in se nasploh ne znajo vživeti v koga drugega, ker je za odličnjake na prvem mestu učenje, kariera in podobno, ne pa ljudje.

Nadaljeval je s tem, da naj nam bo jasno, da nikomur ne bomo pomagali, nikogar rešili in da nasploh ni nobenega smisla, da na kaj podobnega upamo ali si kaj takšnega želimo.

Tistega dne sem prišla domov popolnoma brez kakršnekoli želje ali motivacije, da se še kdaj vrnem tja. Ne samo neumni, še nesposobni smo ali kaj? A ker stvari, ki se jih lotim, naredim do konca, sem se vrnila.

Po vsem tem negativizmu te pripravijo na vse kar prinaša svet, počasi, ampak res počasi ti vlijejo upanje, da boš komu morda lahko pomagal, a te pri tem naučijo tudi vseh metod in pristopov, da ti bo to sploh lahko uspelo.

Danes lahko rečem, da so me naučili res mnogo in kar se meni zdi najbolj pomembno, res veliko pomembnega tudi za samo življenje, ne samo za opravljanje določenega poklica.

Moja pot uradnega izobraževanja se je zaključila z diplomo v letu 2009, a od takrat sem se naučila marsikaj in še več se bom…in gospod dekan: Ljudem se vsekakor da pomagati, res pa je pogoj, da si to tudi sami želijo in nam pustijo!

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.