Otroci in kopanje, tuširanje!

V zadnjih tednih sem na plaži zasledila precej otrok zelo različnih starosti. In toliko kot je bilo različnih otrok, toliko je tudi reakcij na kopanje v morju.

Nekateri kričijo še preden se dobro približajo vodi, drugi še nekako prenesejo stanje v vodi medtem ko je špricanje že preveč, spet tretji se dobro počutijo dokler se držijo katerega od staršev, nekateri pa se počutijo kot ribice.

Sama imam dve izkušnji. Prva je z bratom, ki vode ni prenašal najbolje in sedaj druga je s sinom, ki jo naravnost obožuje. V prvih dveh mesecih je Tian kopanje prenašal bolj slabo. Obvezna spremljava je bil tako njegov jok. A otroka je potrebno umiti, pa smo pač vedno pohiteli. Potem se je to na srečo nekega dne spremenilo in od takrat je najbolj vesel ravno ko je v vodi, ko lahko čofota, ko se tušira in lahko postavi rokico pod tekočo vodo.

Tisto, kar sem se na začetku pri Tianu, ob bratu in sedaj ob vseh teh različnih odzivih spraševala je, kako se spopasti s tem. Kaj pravzaprav storiti, da se otrok ne bi bal vode in kopanja.

Opazila sem več različnih metod. Nekateri starši otroka odnesejo v vodo ne glede na odziv. Nekateri otroci se s časom pomirijo, drugi kričijo dokler ne gredo ven.

Drugi starši se ravnajo striktno po otroku, če noče pač noče in ga tako ne silijo v stik z vodo, morjem.

V primeru, da otroka držiš čisto stran od kopanja, se sprašujem, kako se bo potem sploh navadil, ali se z leti to spremeni, bi morda lahko kako vplivali na njegov strah?

Sama mislim, da bi lahko. Ob vsem tem sem tako nekako prišla do tega, kako bi se s tem spopadla sama. Nikakor nisem za to, da se otroka kar drži stran od vode, od morja, od bazenov, od vseh radosti, ki jih to lahko prinaša. Po drugi strani se tudi ne strinjam, da se ga kar nese v vodo, četudi kriči na vse pretege. Razumem, da niso vsi enako navdušeni nad plavanjem in čofotanjem, a kljub temu sem mnenja, da je to za otroka dobro.

Težave bi se sama lotila postopno. Najprej namakanje nogic, potem sedenje na kamenčkih v izjemno nizki vodi in tako naprej. Kar še nimam izkušnje, ne vem ali bi se to obneslo, a mislim, da bi vztrajala, dokler ne bi šlo.

Me pa resnično zanima kako so/ste se s tem spopadli sami, če imate tako izkušnjo?

Le težko si predstavljam tedenske in dopustniške borbe na tem področju. Že tista prva dva meseca Tianovega nezadovoljstva v vodi, je bilo vse skupaj zelo stresno.

Kopanje, tuširanje, umivanje je nekaj tako osnovnega, da lahko težave na tem področju prinesejo res stresne situacije. Mi smo imeli srečo, želim jo tudi vam 😀

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.