Odnosi z bližnjimi

Živimo v stanovanju, ki smo ga vzeli na kredit. Ni ravno veliko, a je dovolj, da najini starši ne morejo do naju priti v copatih 😉

Velikokrat je tako, da so otroci prisiljeni živeti pri svojih starših…tudi še po tem, ko si ustvarijo svojo družino. Nekateri so prisiljeni finančno, drugi s strani družine, ki to pričakuje od njih, spet tretji pa sami tako želijo.

To je lahko včasih tudi čisto v redu, a sama nikakor nisem zato. In iz tega razloga sem si tudi izbrala finančno veliko bolj težko pot, ki velikokrat pomeni odpovedovanje marsičemu, a vse to prinese neprecenljivo osebno svobodo.

Najbrž nisem za skupno življenje predvsem iz razloga, da smo večino mojega življenja živeli skupaj z babico in dedkom v isti hiši. To je v nekaterih trenutkih vodilo tudi do tega, da je babica zasliševala moje starše, pri svojih več kot zrelih letih, kam gredo ob kateri uri in podobno. Ne bom šla v podrobnosti, ampak pustilo je dovolj posledic, da sebi in svojim otrokom tega ne bom naredila.

Ne me narobe razumeti, midva se oba odlično razumeva z obojimi starši, ampak mislim, da odnosi ne bi bili tako odlični, če bi živeli s katerimi pod isto streho.

Počasi se bliža Tianov prvi rojstni dan in razmišljam, kako bi ga primerno praznovali. Kar nekaj ljudi je, ki so Tianu blizu, a se nekateri ne morejo videti med seboj.

Svetovali so mi, naj povabim vse hkrati, z ostalim pa naj se ne obremenjujem. To sem že storila nekaj let nazaj za Sašov rojstni dan. V najinem malem stanovanju se težko kam skriješ ali koga ne srečaš, če si ne želiš in vse skupaj se je končalo v izjemno negativnem vzdušju, s predčasnim odhodom določenih ljudi.

Kako naj se potem ne obremenjujem? Nikakor si ne želim slabe volje, po drugi strani pa bi od ljudi, ki so stari petdeset in več, pričakovala, da se bodo tudi oni kdaj znali »lepo obnašati«, kot smo se mi (otroci) VEDNO morali, ko smo šli kam na obisk.

Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da nekaterih ljudi ne bom videla v istem prostoru, vsaj ne brez posledic. Je res edina rešitev, da naredim (vsaj) dve ločeni praznovanji?

Najbolj absurdno je vse skupaj, ker se nobena od zamer ne nanaša na našo malo družinico.

Poleg tega pa se omenjeni ljudje najbrž sploh ne zavedajo vsega tega. Posledic, ki jih ima njihovo medsebojno »nerazumevanje« na nas.

Zakaj se spremembe in prilagajanja vedno pričakujejo samo od »ta mladih«? Nikakor nisem za to, da se ljudje pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. A ob redkih življenjskih priložnostih bi pa vendarle lahko stopili en korak nazaj in na prvo mesto postavili, vsaj za tisti dve uri, še koga drugega, nekoga, ki jim je pri srcu.

Letos za rojstni dan si želim samo to…a vem, da se to ne bo zgodilo.

 

Napisal/a

1 Komentar to “Odnosi z bližnjimi”

  1. Lenka je rekel/rekla:

    Sorodniki, ki nas obdajajo, so ljudje, ki so z nami povezani gensko, pa tudi čustveno – žal pa so odnosi ravno zaradi čustvene povezanosti pogosto slabi.
    Hčerin rojstni dan (rojena je julija) praznujemo vsako leto nekajkrat – najprej ga praznuje s prijatelji (preden se vsi razbežijo na počitnice), potem ga praznujemo mi trije sami s kakšnim kosilom po njeni izbiri, enkrat povabimo na domače kosilo en par dedka in babice, drugič drug par, povabimo pa tudi hčerine tete, strice, bratrance in sestrične.
    Hecno, pravzaprav, ker bi lahko veliko praznovanje naredili na vrtu.
    A konglomerat popolnoma različnih osebnosti, dramskih igralk brez diplome :) , starih zamer, nepredelanih travm, ranjenih čustev … skoraj zahteva prilagoditev.
    Dnevno ugotavljam, da starost ne prinese vedno modrosti in da je generacija ljudi, rojena sredi 30-tih let – očitno ožigosana z grozotami druge svetovne vojne, pomanjkanjem, odrekanjem – čustveno zelo nedohranjena.
    Na socialne stike vpliva tudi starost; nekateri se ne morejo sprijazniti z usihanjem delovne energije, fizičnim pešanjem, umikanju “navideznega nadzora” – in se zatečejo k čustvenemu izsiljevanju trmastih 2-letnikov.
    Kakorkoli, ker predvidevam, da ljudi okoli sebe, ki so kot naključno nametani v moj lonec sorodnikov (in s katerimi me včasih ločujejo vesolja), ne morem spremeniti, si niti ne prizadevam več za to.
    Praznovanje otrokovega rojstnega dne je vesel in prijeten dogodek (sprva bolj za starše, kasneje tudi za otroka). Upam, da ga boste tako doživeli tudi vi!

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.