Kateri otrok?

Prvi, drugi, peti,…srednji, najstarejši, najmlajši,…

Sem srednji otrok, imam starejšo sestro in mlajšega brata. Velikokrat sem (po mojem mnenju seveda) ostala v ozadju. Namreč, moja sestra je šla skozi vse prva, kar je zahtevalo budno oko mojih staršev. Moj brat pa je najmlajši in je zato potreboval več pozornosti. Nikakor ne zamerim staršem ali sestri in bratu. Čeprav je vse skupaj v otroštvu večkrat bolelo, vidim danes v tem veliko več dobrega kot slabega.

Kljub temu, da so se moji starši izjemno trudili, da bi nas vse vzgajali in obravnavali enako, smo si različni, kar je pripeljalo do različnih situacij in tudi pristopi, ukrepi in podobno so bili zato različni.

Zanimivo se mi zdi, ko danes pogledam nazaj, da bi mi lahko na določenih področjih namenili več pozornosti. Hkrati pa moja sestra to isto situacijo vidi, kot da sem imela na teh področjih več svobode kot ona.

Sama vidim določene prednosti v vsakem od položajev.

Biti najstarejši pomeni, da si bil vsaj določen čas edini otrok in si imel popolno pozornost staršev, nimaš starejših bratov in sester, ki bi ti ukazovali. Ko staršev ni, si vedno glavni. Po drugi strani pa si nekako testni zajček. Starši se na tebi učijo in preizkušajo svoje metode ter sposobnosti vzgajanja.

Biti najmlajši pomeni imeti največ pozornosti, imaš starejše brate in sestre, ki skrbijo zate in te zagovarjajo. Vzgojne metode so preizkušene in po vsej verjetnosti ti starši dovolijo več, kot pa so prvemu otroku, je pa možnosti za uveljavljanje svoje volje neprimerno manj.

Biti srednji otrok pomeni malo od obojega; imeti starejšega brata/sestro, ki to že utre pot in se vedno postavi zate, imaš pa tudi mlajšega brata/sestro, kateremu ti igraš to enako vlogo. Vzgojne metode še niso čisto zabetonirane, kar ti dopušča nekaj uveljavljanja svoje volje. In res imaš precej osebne svobode, ker si najmanj pod drobnogledom.

Nekaterim sicer to ne ustreza, a pri meni je ravno to imelo pomemben vpliv na mojo samostojnost in sposobnost poskrbeti sama zase.

Večkrat se vprašam, če bi drugačen položaj mene, kot otroka(najstarejši, najmlajši), pomenil drugačno življenjsko pot zame. Bi šla morda težje od doma, ali pa še prej? Bi se znašla bolje ali slabše na svojem? Bi v katerem od drugih položajev tudi čutila »krivico«? Ali je res vse to odvisno od karakterja človeka?

Vsa ta vprašanja se nanašajo predvsem na mojo vlogo mame. Bom znala biti do vseh svojih otrok enaka? Se bo tudi kateri od mojih otrok kdaj počutil, kot sem se sama? Bom to znala prepoznati, popraviti, preprečiti?

Srečala sem že več primerov, kjer imajo starši med otroki svojega ljubljenčka. Tega sploh ne morem razumeti.

Ali pa, da je sin več vreden, kot hči. Vem, da je to pogojeno s kulturo, a se mi kljub temu zdi nesprejemljivo.

Ne morem vplivati na to, kateri otrok po vrsti sem bila, lahko pa vplivam na to, da bodo moji otroci zame vsi enaki, vsak zase poseben, drugačen, a ENAKOVREDEN, (kot je bilo tudi pri mojih starših).

 

Napisal/a

2 Komentarjev to “Kateri otrok?”

  1. Lenka says:

    Sem napol srednji otrok – tretji od četrtih.
    Ker pa sta prva dva rojena v razmiku enega leta, jaz pa sem se rodila 6 let kasneje – in 6 let za menoj še sestra, sem dejansko sredinček. V ranem otroštvu sem v bližnji okolici našla družbo sovrstnikov in z njo preživljala ves prosti čas in počela kup neumnosti, ki se jih sicer kdaj počne tudi doma.
    Moja mati je vidno favorizirala brata- in kasneje do nezavesti razvajala ljubko mlajšo sestro.
    Jaz sem po videzu podobna očetu, niti malo prefinjeno dekliška, zmeraj sem bila jezikava upornica, zanimale so me stvari, ki drugih v družini niso.
    Ker pogovor s starši pogosto ni bilo mogoč (oče je vzrojil, mati zajokala) – enostavno nista dorasla mirnemu ubesedovanju čustev, sem jima že v mladosti pisala pisma, s katerimi sem razlagala določena stanja, dejanja – odgovor sem dobila le enkrat..
    V družini se nisem nikoli počutila sprejeto ali spoštovano, zato si prizadevam, da hči tega nikoli ne bi čutila.
    Menim, da se ravno na sprejetosti in spoštljivosti gradijo temelji trdne povezave družinskih članov v celoto.

  2. LEJCI says:

    Jaz sem se rodila kot prvi otrok v družini, nekaj let kasneje je prišel moj brat, nakar me je zasenčil. Nekako me ni nihče videl, po njegovem rojstvu, seveda za to ni kriv on, ampak moji starši, naša celotna družina, no če upoštevam dejstvo da se piševa drugače, da nimava istega očeta,mislim da sem zaradi tega tudi bila bolj v ozadju. Kar je pustilo posledice, vendar ne krivim staršev in družine, lahko se jim zahvalim, ker sedaj izstopam in razmišljam drugače. Naučili so me da vsakega spoštujem in sprejmem, zame so vsi ljudje enaki, brez obsojanj in predsodkov. Tako bom učila svoje otroke.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.