Zdravstvo

Prvi meseci otrokovega življenja prinašajo kar nekaj opravka z zdravniki. Razna cepljenja, spremljanje otrokovega razvoja, ultrazvok kolkov, različna obolenja (sploh v zimskem času).

Izbiri pediatrinje je botrovalo predvsem dejstvo, da jo poznam že od prej, saj je bila pediatrinja mojega brata. S pregledi in njenim pristopom sem kar zadovoljna. Tudi pri ultrazvoku kolkov so bili izjemno prijazni, hitri in na vrsti smo bili celo pred dogovorjenim terminom. Žal pa ni pri vseh tako.

Tian sicer ni staknil ničesar, imel pa je vnet uček. Kmalu smo ugotovili, da je morda nekaj več za tem, saj se je vnetje pojavljalo in izginjalo v obdobju dveh mesecev. Po pregledu je dobil kapljice za oko, ki pa tudi po deset dnevni uporabi niso pomagale. Pediatrinja nam je napisala napotnico za okulistični pregled, bila je mnenja, da ima zamašeno solznico.

Pokličem okulista, razložim situacijo in dobim datum pregleda…čez dva meseca. Skoraj sem spustila telefon iz rok. Kar nisem mogla verjeti. Pri tako majhnem otroku in tako občutljivi zadevi kot je oko, pa kar dva meseca?!

Medicinska sestra mi je po telefonu razložila, da zadeva ni nujna in zato je tako kot je. Še enkrat sem preverila datum in uro (si ju zapisala) ter zaključila pogovor. Po slabih desetih minutah so me poklicali nazaj, da preverijo datum in uro pregleda. Naročili so mi še, naj jim pošljem napotnico po pošti in zraven dopišem datum in uro pregleda, da bodo še enkrat preverili če velja. V primeru, da bi prišlo do kakšne spremembe, pa me pokličejo.

Po slabem mesecu se je uček popolnoma pozdravil. Kljub temu smo se na dan pregleda odpravili tja. Bili smo malce prezgodnji ravno iz razloga, da bomo ob naročeni uri zares na vrsti. Tian je bil že zelo zaspan, bil pa je tudi čas za njegov naslednji obrok. Po najinih predvidevanjih pregled ne bi smel trajati več kot nekaj minut, po tem pa bi hitro pojedel in zaspal.

Prišla je točna ura pregleda in tudi minila. Spraševala sva, kje je kdo, ki ga bo pregledal in kdaj, pošiljali so naju iz enega hodnika na drugega in nazaj. Ko je minilo pol ure od predvidene ure pregleda, se je pojavila cela vrsta zdravniškega osebja.

Zdravnica je pritisnila na desno in levo solznico in »ugotovila«, da saj mu nič ni. Kolikor toliko umirjeno sem ji razložila, da je minilo že dva meseca od takrat ko smo se naročili in da je zadeva enostavno minila. Potem pa je Sašo vprašal, zakaj so nas naročili ob določeni uri in zakaj zamujajo. Zdravnica in medicinska sestra sta obe trdili, da smo si uro zapomnili narobe, da je nemogoče, da bi bili naročeni ob desetih, ker takrat pa nikoli ne naročajo.

Lahko si predstavljate, da se nismo poslovili ravno lepo.

Oni so mi dali uro, klicali so me nazaj da preverijo, če sem si prav zapomnila oz. zapisala, prejeli so napotnico na kateri je bil zapisan točen datum in ura, pa nihče ni rekel nič o tem, da bi morda prišlo do napake. Ja najbrž sem si res narobe zapomnila!!!

Sedem mesecev staremu otroku pač ne moreš reči, počakaj še pol ure, da boš lahko jedel, ali pa šel spat. Pa če bi nam vsaj ob prihodu povedali, da bomo na vrsti šele takrat, bi vmes že lahko vsaj pojedel, če že ne odspal pol urce.

Potem pa naj me še kdo vpraša, zakaj smo razočarani nad našim zdravstvenim sistemom. Meni osebno ni problem počakati, razumem, da je gneča, razumem, da se stvari zapletejo, trajajo dlje, veliko je ljudi z resnimi težavami, težko je slediti vsemu, vse to mi je jasno. Pri tako majhnih dojenčkih, z naročenim pregledom dva meseca vnaprej pa si, vsaj po mojem mnenju, tega ne bi smeli privoščiti.

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.