Prvo kopanje, prvi obisk, prvi izlet, prvi zdravnik, prvi…

Kopanje…Postopek in pol 😀 no, vsaj tako se nama je zdelo na začetku. Poseben prijem, ki preprečuje, da bi otroček zdrsnil iz rok in se potopil pod vodo. Moram reči, da je prvih nekajkrat kar slabo prenašal vse skupaj, potem pa, najbrž ko sva se midva utekla in bolj zaupala vase, tudi on začutil več varnosti in kar začel uživati.

Kot bi mignil je minil prvi mesec. Tri urni urnik prehranjevanja in previjanja je zamenjalo malo daljše spanje v nočnem času, tako da smo vstajali samo še enkrat med deseto zvečer in šesto zjutraj in to izključno za dojenje.

V tem prvem mesecu je Sašo Tiana nekajkrat nesel ven na sonček za par minut, da se bo malo navadil. Sama sem bila ves ta čas notri, hoditi nisem mogla, prav tako ne sedeti.

Po dveh tednih je moral Sašo nazaj v službo. Takrat so se začeli dnevi moje res težke tečnobe. Cel dan si doma, neprespan, stalno isti ritem, hkrati pa niti nisi sposoben, da bi ga morda zamenjal, da ne omenjam poškodb, ki onemogočajo kaj bolj barvitega. Kljub izjemno pridnemu otroku, je bilo res naporno. Vso mojo tečnobo je tako moral prenašati Sašo, za kar se mu še enkrat opravičujem!

Ožji družinski člani so prihajali na obisk, gledat naš mali čudež. Navsezadnje je to tudi prvi vnuk mojih in Sašovih staršev, pa prvi pravnuk Sašovih starih staršev, kar pomeni še toliko večje navdušenje in zanimanje.

Vsi so bili zelo pridni, neparfumirani, sveže stuširani in ubogljivo pripravljeni na morebitne najine zahteve…Ni bilo spet tako hudo ;-), vsekakor pa zanimivo. Tokrat sva bila namreč midva tista OČE in MAMA, ki jima dajo otroka potem ko zajoka, potem ko odidejo, midva sva tista, ki ga znava najbolje umiriti, previti, nahraniti. Neprecenljivo vreden občutek!

Končno pa je prišel dan, ko sem tudi sama zapustila domek, ko sem lahko sedela in tako tudi vozila avto. Takrat se je kar precej spremenilo. Že občutek, da lahko nekam greš, pa četudi ne greš zares, je bil odličen. Tako sva šla s Tianom na najin prvi izlet. Niti ni važno kam, bilo je važno samo, da greva ven in bilo je odlično. Počutje se je obrnilo za 500 stopinj. Takrat sem še bolj spoznala koliko mi pomeni samostojnost, mobilnost, aktivnost.

Prišel je čas za prvi obisk pediatra. Datum smo dobili že v prvih dneh po rojstvu. V starosti štirih tednov smo se tako zglasili na pregledu. Pediatrinja je spraševala po dojenju, kakanju, spanju in morebitnih posebnostih. Preverila je tudi, ali smo poklicali patronažno, ga izmerila in stehtala. Dobili smo napotnico za ultrazvok kolkov in z dobrimi občutki, da naš fant pridno raste in napreduje, odšli.

Le dva tedna po tem pa je sledil tudi ginekološki pregled zame. Kot vsakič, sem se že prej počutila neprijetno, a to je nekaj, kar je potrebno opraviti, saj gre vendar za moje zdravje.

Po pregledu je ugotovil, da sem zdrava in da je vse tako kot mora biti, razen seveda posledic počenega šiva, kar pomeni brazgotino do konca življenja. Ampak za najinega sončka je to še najmanj.

Kmalu sva opazila, da Tian praktično vsak dan napreduje. Sicer je šlo za manjše stvari, a navdušenje ni bilo zato nič manjše. Držanje glavice, sledenje z očmi, vse daljše spanje, krajše, a zato nič manj učinkovito, dojenje in previjanje. Vsak dan nekaj novega…

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.