Kaj bo šele potem?

Sedaj sem mamica »že« dobrih osem mesecev. V tem času sem srečala kar nekaj ljudi, bodočih staršev, novopečenih staršev, staršev »veteranov«.

Večina, ki vé, da sem mamica seveda vpraša kako smo, kaj Tian že zna, kako spanje, kako prehrana ali že ima zobke, če je kaj zbolel. Navdušeno povem vse, kar je za povedati, potem pa dobim praktično vedno enak odziv, predvsem od tistih, ki so že starši in imajo otroka starejšega kot je moj (pa četudi samo za kakšen mesec).

In sicer v smislu: počakaj da vidiš, kaj te še vse čaka, potem ko bo hodil boste morali pa na vse paziti. Ali pa: ko bo dobil zobke pa bo tečen, pa ne bo spal, pa bo hudo. Ali pa: kaj pa je to imeti enega otroka, počakaj da boš imela dva, pa boš potem videla, kaj te še vse čaka.

Že v nosečnosti se mi je to nekajkrat zgodilo. Bodi vesela, sedaj ko si noseča, počakaj potem ko boš rodila, potem se pa začnejo težave in napor in ne vem še kaj vse.

Vau ljudje, resno no?

Eno je deliti svoje občutke in izkušnje, drugo pa je potem to. Zavestno sem se odločila za otroka, glede na pretekle izkušnje sem še pred rojstvom Tiana, kar precej dobro vedela, kaj me čaka in bila že takrat pripravljena na praktično vse. Res je, da te nič ne more pripraviti na te posebne občutke, ampak saj gre ja za čudovite občutke. Čemu tak negativizem?

Seveda je vse skupaj precej naporno, a to še ne pomeni da kakorkoli slabo, ali da bi si morda premislila, če bi to vedela prej.

Otrok je tudi kdaj »tečen«, ga kaj boli, joka. Sama nisem spala nič ponoči prve tri leta svojega življenja. Lahko ga boli, ko mu rastejo zobki, normalno, da ne bo najbolj navdušen. In ne zna drugače povedati, pokazati kot da joka.

Zakaj nihče ne reče, kako je nekaj najlepšega, ko se ti otrok prvič in potem vsakič znova nasmeji, kako ponosnega se počutiš ko se sam postavi na noge, sam sedi, se sam obrne iz trebuha na hrbet,…

Kot, da bi ljudje želeli, da imaš čim več težav. Res je, da tudi sama naletim na kar nekaj ovir in težav. A vse to je na moji poti zato, da se naučim in da vem kako naprej, kako previjati, kakšne plenice, kakšne cunjice, kakšno hrano, kakšno žličko, kakšne vse so možnosti, ki jih imam. In da se, za mojemu otroku najboljšo, tudi odločim. Vsekakor sem se naučila, da ne pravijo brez razloga, da moraš biti za to, da imaš otroka dovolj zrel, odrasel.

So pa redki, trenutno se spomnim samo treh oseb, ki izpostavljajo tiste pozitivne strani starševstva, kaj vse lepega še pride in podobno. Res so to najlepši trenutki in razumem, da je nekaterim veliko bolj naporno in težko kot drugim, saj smo si tudi starši različni in tako je tudi vsak otrok drugačen, poseben, unikaten in prav je tako!

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.