Dojenje

Telo se na dojenje pripravlja praktično celo nosečnost. Ko se otroček rodi, že s prvim sesanjem sproži še nadaljnjo proizvodnjo mleka. V materinem mleku je res vse kar potrebuje za razvoj v prvih štirih oz. šestih mesecih. Skozi leta in različne raziskave je mnenj in ugotovitev mnogo. Dojiti čim dlje, dojiti vsaj do določenega meseca otrokove starosti, čim prej uvajati gosto hrano,…

O čemer se res vsi strinjajo je, da je dojenje najboljše kar v prvih mesecih lahko dobi otrok. Vse kar potrebuje hranilnega in zaščitnega.

Že skozi nosečnost sem se odločila, da vsekakor dojenje pride v poštev. To namreč ni tako samoumevno, nekatere mamice že prej sklenejo, da tega pač ne bodo počele. Razlogi so različni in vsaka ima seveda pravico do svoje odločitve.

Dojenje torej. Že takoj ko se je Tian rodil, sem ga morala pristaviti. To se nekako ni najbolje obneslo, saj je zelo hitro zaspal. V prvem dnevu, še v porodnišnici, sva imela res veliko težav, kmalu so me bradavice tako bolele (in krvavele), da niso smele priti v stik res z ničemer, bilo je neznosno.

Sašo mi je prinesel nastavke in pa kremo, ki pomaga pri celjenju ran. S tem je nekako šlo. Ampak moram reči, da sem v določeni točki že bila nad tem da obupam.

Vsi poznamo teorijo. C prijem z roko, usteca morajo pokrivati čim večji del dojke, pot do noska mora biti prosta, vzpodbujanje bradice, če si vmes slučajno premisli, ali morda zaspi,…

Praksa, vsaj pri meni, nikakor ni bila tako enostavna. Tudi nihče v porodnišnici mi ni pokazal, ali želel pomagati, pa so vedeli, da imam rane in težave. Sicer je mleko kar teklo in po začetnih nekaj dodajanjih formule se ga je tudi naredilo dovolj, celo preveč.

Nastavke sem uporabljala cel prvi mesec, dokler se ni res vse zacelilo, šele po tem sem ponovno poskusila brez. Čisto druge dimenzije. Šele takrat lahko rečem, da vem, kako naj bi zadeva potekala.

Po tem so stvari nekako stekle hitreje in tudi bolj udobno. Zaradi težav s sedenjem sem poizkusila vse možne položaje, tudi položaj na boku, ampak moram reči, da nikakor ni prišel v poštev.

Vse te težave so prinesle tudi kar nekaj nezaupanja vase.

Vsepovsod, kjer piše o dojenju, pravijo, da je to poseben čas med mamo in otrokom, povezava, ki je nima z nikomer drugim, da je to intimen trenutek in tako naprej.

V prvem mesecu na to (žal) tudi pomislila nisem. Moj prvi in takrat edini cilj je bil, da dobi dovolj mleka, da ne bo lačen. Res je šlo bolj za nujen proces, ki mora doseči svoj cilj, kot pa kakšno hudo intimno navezo. O tem sem razmišljala šele, ko nama je res vse skupaj steklo, ko ni bilo več težav, poškodb.

Vsekakor pa sedaj lahko rečem, da se splača vztrajati, ne samo, da je dojiti najboljše za otroka in priročno, je tudi cenovno najbolj ugodno, pa še otrokov prestop na gosto hrano naj bi bil lažji. Vsekakor je vredno vztrajati. Znanje na tem področju ni samoumevno in želela bi si, da bi mi kdo takrat pomagal.

Nikakor pa nisem želela dojiti zares dolgo(leto, dve,…), zato sva se odločila, da začneva z uvajanjem goste hrane res že pri štirih mesecih…

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.