Porod 4. del

Najprej so mi izpraznili mehur, da bo več prostora za Tianov prihod na svet. To je izjemno neprijeten postopek. Zame osebno, hujši kot popadki.

Popadki so se spremenili.Iz pritiskov na mehur v pritiske na zadnji, spodnji del hrbtenice. In od takrat je šlo vse kar precej hitro. Babica je vprašala, če želim kar roditi ali še malo počakamo. Seveda sem želela čim prej zaključiti z vsem skupaj.

Intravenozno sem dobila sredstvo proti bolečinam, ki pa moram reči, da ni pomagalo, vsaj popadki niso bili nič blažji. Nabralo se je kar nekaj ljudi, tri študentke, tri babice in zdravnica.

Zdravnica je preverila koliko centimetrov sem odprta, dobila sem še umetne popadke in se je začelo.

Ena babica se je postavila ob mojo desno nogo, študentka ob levo, Sašo me je držal za roko. Ostala ekipa je spremljala vse skupaj malce bolj od daleč.

Druga babica je počepnila med noge in se pripravila. Naročila mi je naj, ko bom pripravljena in hkrati s prihajajočim popadkom, globoko vdihnem in z izdihom pritiskam kolikor se le da.

Napravica je pokazala, da se bliža popadek, zbrala sem se in globoko vdihnila. Z izdihom se je zgodilo več stvari naenkrat. Sama sem vso svojo moč in energijo usmerila v potiskanje, Sašo me je močno držal za roko, babica in študentka, ki sta stali ob meni, sta mi pritisnili noge pod pazduho, vsi skupaj pa so me zelo pozitivno vzpodbujali in mi prigovarjali, kako dobro mi gre.

Sledil je še en popadek, isti postopek, a tokrat je ven že pogledala cela glavica. Moram reči, da nisem čutila, kdaj so mi prerezali presredek, vem samo, da sem začutila toploto ob večji količini krvi.

In še tretji popadek, pritiskanje, vzpodbujanje, pa je dobesedno padel ven :-D. Vse to je trajalo mogoče tri minutke.

Babica mi ga je položila na trebuh, bil je lepo zagorel in z že izdelano »ta hitro« frizurco. Prvo kar je naredil je pomežikal z očmi, trepalnice pa takšne, da sama lahko samo sanjam o njih. Niti ni zajokal, ampak samo en weeee izpustil in utihnil. Babice so vzele vzorec za matične celice in nama prinesle zapestnici z ujemajočim številom. Po tem je Sašo prerezal popkovino.

Sledilo je umivanje in merjenje Tiana, kar je potekalo pod budnim Sašovim očesom.

Zame pa je sledil najhujši del poroda. Babica je odstranila tampone, ki so bili namenjeni zaustavitvi krvavitve. V tistem so vsi prisotni kar malce odskočili, saj se je usulo več krvi, kot je to normalno, kar sem izvedela šele kasneje. Prerezali so mi neko žilo in namesto 300-500ml sem izgubila liter krvi. Zaradi tega so mi kasneje nastavili infuzijo in v porodni sobi sva po vsem tem ostala še 4 ure.

Morala sem roditi še posteljico. Babica, ki je bila prej pri moji desni nogi, se mi je z vso svojo težo obesila na trebuh in istočasno za popkovino potegnila posteljico ven. Moram reči, da sem jo čutila pri hrbtenici, bolelo je neopisljivo.

Potem pa šivanje. Dobila sem lokalno anestezijo, da ne bi čutila šivanja. A žal je bila zdravnica tako neučakana, da je pričela s šivanjem preden je vse skupaj prijelo. Pri prvem šivu sem seveda trznila, za kar sem bila ozmerjana, naj bom vendar pri miru. Pri drugem sem padla v jok in prosila naj počakajo, pri tretjem sem padla skupaj in se ne spomnim ničesar do zadnjega.

Moram reči, da sam porod ni boleč, zame je bilo najhuje šivanje, ki bi lahko potekalo čisto brez bolečin ob malce bolj sočutni zdravnici. Takoj za šivanjem je porod posteljice, praznjenje mehurja, popadki, klistir in šele na koncu, najmanj boleče je bilo res ko je Tian prišel na svet.

Vse skupaj od odteka vode pa do rojstva je trajalo sedem ur in pol. Tian je med nami in na vrsti so naši prvi skupni trenutki, prvo dojenje, prvo previjanje, prvo preoblačenje,…

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.