Porod 3. del

Porodna soba. Najprej mi ponovno namestijo dve napravici. Eno za merjenje Tianovega srčka in drugo za merjenje jakosti popadkov. Babica reče, naj spremljava na koliko minut si sledijo popadki in zapusti sobo.

Poleg naju je v sobi še študentka, ki spremlja delovanje napravic. Popadki si sledijo na šest oz. sedem minut. V eni uri pa na samo še dve do tri minute. V tej uri babice ni bilo na spregled, študentka ni vedela ničesar. Čakali smo in čakali…

Po nekaj preživetih popadkih na postelji sem se odločila, da bom malo hodila. Vsak popadek je bil hujši, bolj boleč. Prepričevala sem se, da zmorem in samo zato, ker je bil Sašo ob meni, sem se zadrževala, da ne bi na glas rekla da se to ne grem nikoli več.

Naj v tej točki omenim, da so v planu štirje otroci :-D. No, v tistem trenutku sem resno podvomila, da bom zmogla vse to štirikrat. V sobi je bolj kot ne vladala tišina in tudi od zunaj ni bilo slišati ničesar.

Vse bolj sem bila utrujena, Sašo pa tudi. Med popadki sva  tako slonela eden na drugem in spala. Ko je prišel popadek sem stisnila zobe, Sašo je potrpežljivo stal ob meni in me držal za roko. Ko je popadek minil pa spet kinkanje.

Prišla je babica, vprašala, na koliko so popadki, odgovorila z izjemno zgovornim »Aha.« in izginila za naslednjo uro.

Povedal ni nihče nič. Ko je babica naslednjič vstopila jo je Sašo vprašal, kaj sedaj, pa je rekla, da mora to zdravnica povedati. Prosila sem tudi, naj mi dajo kaj proti bolečinam, pa je rekla, da je prezgodaj. Če bi mi dali kaj proti bolečinam prehitro, potem v zares hudih bolečinah ne bi več pomagalo.

In spet čakamo, dihamo. Malo hodim, malo se naslanjam na žogo, na posteljo, na Saša, vmes se uležem. Na hrbtu me je najmanj bolelo, pa je babica rekla, da tako ne smem biti, strogo na boku.

Končno se me usmili in mi odobri smejalni plin proti bolečinam. Prinese prvo masko, skozi katero naj bi vdihnila plin. Tak grozen vonj, da sem vdihnila samo enkrat in mi je postalo slabo. Zamenja masko, enak postopek. V tretje tako enostavno nisem želela več poskusiti. Zame osebno je namreč huje, če mi je slabo, kot pa če me boli.

Nekaj minut poskušam umiriti želodček in pregnati slabost. Babica prinese posodico za bruhanje in spet izgine. Sašo razlaga študentki, da ne bom bruhala, saj že od sedmega razreda OŠ nisem in če zaužitje Raida ni privedlo do tega, pa tudi plin ne bo. V tistem vprašam po posodici in izpraznim, kar je še ostalo hranljivega v meni in česar klistir še ni odnesel.

Prosim za vodo, pa mi odobrijo samo en požirek. Po še eni uri čakanja so se stvari končno začele odvijati.

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.