Porod 2. del

Sprejemna pisarna. Sestra mi da spalno srajco v katero se preoblečem. Po pregledu ugotovi, da še nisem dovolj odprta za porod. Napoti me na posteljo, kjer mi okoli trebuha namesti napravo za merjenje bitja Tianovega srčka in za merjenje jakosti popadkov. Saša v tem času napoti prestaviti avto na parkirno mesto, s seboj odnese tudi moja premočena oblačila in vse razen materinske knjižice, zdravstvene izkaznice in seveda (takrat ugasnjenega) mobitela.

Ležim na postelji, na desnem boku in sestra vpisuje moje in Sašove podatke. Drugega se ne dogaja nič. Nobene druge nosečnice, ali sestre, sploh nikogar. Pravzaprav čista tišina…

Popadkov še nimam in zato vse skupaj poteka bolj počasi. Sašo se vrne z mojo torbo z oblačili, takrat me s posteljo vred odpeljejo v porodno sobo.

Ker mi je odtekla voda in obstaja možnost, da izpade popkovina ali katera od okončin otroka, mi je sprehajanje strogo prepovedano dokler me ne pregleda zdravnica. Ta ugotovi, da te nevarnosti ni in tako se vrnem na sicer drugo postajo.

Na vrsti je klistir. V življenju tega ali česa podobnega nisem doživela in moram reči da je skrajno, popolnoma in absolutno neprijetno. Ko babica opravi svoje me pošlje v sosednjo sobo, kjer so stranišča in pravi, naj čim dlje zadržim preden bom šla na stranišče. Tam se mi čez nekaj minut pridruži še ena gospodična, ki pa ima za razliko od mene popadke že kar na gosto, voda pa ji še ni odtekla.

V tistem tudi sama doživim prvi popadek. Vsi so mi razlagali, da je občutek podoben kot če te pritisne na veliko potrebo, ampak moram reči, da pri meni ni bilo tako. Šlo je za prepoznavno krčenje mišic pod trebuhom oz v spodnjem predelu trebuha, ki jih je spremljal neprijeten, pekoč občutek v mehurju. Takrat se mi je posvetilo, da to ni moj prvi popadek. Zvečer, preden sem odšla spat, so bili tisti neprijetni, vnetju mehurja podobni občutki ravno to.

Po popadku, se odpravim na stranišče. Kmalu pride babica, ki me pošlje pod tuš.

Tako osvežena odidem k Sašu, ki je čakal v sosednji sobi, namenjeni spremljevalcem. Popadki se vrstijo na slabih petnajst minut, občutek imam da je vsakič huje. Da bi mi bilo lažje, si pomagam s tehniko dihanja, ki so nas jo naučili na šoli za starše. Moram reči, da (vsaj meni) ni pomagala. Poleg že tako bolečih popadkov se mi je začelo še vrteti.

Ura je približno pol treh ponoči. Ne mine dolgo, ko naju pride iskat babica in naju vodi v porodno sobo…

 

Napisal/a

1 Komentar to “Porod 2. del”

  1. aleksandra says:

    Tudi meni se kar oči rosijo…..

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.