Končno doma!

Odhod domov je bil odobren najprej s strani zdravnice, ki je skrbela zame, potem s strani pediatrinje, ki je pregledovala Tiana. Preverijo tudi če ima otrok morda zlatenico, še eden od pogojev je bil tudi, da si opravil veliko potrebo. Ko vse to štima, te spustijo domov.

Sašo je prišel v porodnišnico. Kar sama sva mogla pripraviti Tiana za odhod, takrat sem imela kar precej treme, strahu, da bova kaj naredila narobe. Mislim, da je oblačenje trajalo več kot pol ure. Končno sva ga namestila v lupinico in odšla proti avtu.

V avto sem se le stežka namestila v napol ležeč položaj, Tian pa  je vso pot do doma spal. Na poti domov smo se ustavili še v dežurni lekarni in kupili nadomestno mleko. V porodnišnici so mi namreč rekli, da se mi še ne dela dovolj mleka in da moram še malo dodajati, ko ga podojim.

Domov smo prišli sredi popoldneva. Tiana sva položila na najino posteljo in ga nekaj časa samo opazovala. Poleg neizmernih občutkov sreče in veselja, so se zraven prikradle tudi skrbi. To je zdaj to, prepuščeni smo sami sebi, poskrbeti morava za tole malo štručko. Potem pa je kar nekako vse steklo.

Na vsake tri ure sva ga najprej previla, potem pa še nahranila. Previjanje je na začetku trajalo nekje med dvajset minutami in pol ure, hranjenje pa ravno tako. Prvo noč sva mu skuhala še nadomestno mleko, potem pa ni bilo več potrebe, saj sem močno pridobila na zalogi mleka.

Zaradi šivanja sem bolj kot ne večino dni preživela v postelji oz. sem se le previdno premikala. Jedla sem stoje. Tiana pa mi je prinesel Sašo, ko je bil čas za hranjenje. Kar hitro je padel v lep ritem, po končanem hranjenju je minilo praktično točno tri ure in ponovi postopek. Veliko je spal, ko pa je bil buden je radovedno opazoval. Jokal ni res skoraj nič, mogoče 20 minut v celem dnevu.

Drugi dan sva klicala pediatrinjo in se naročila na pregled čet štiri tedne po tem pa še patronažno sestro, ki je prišla četrti dan. Najprej je Tiana pregledala, mu očistila popek in razložila, da bo kopanje sledilo šele, ko mu bo odpadla popkovina, ki se še drži. Stehtala ga je in nama pokazala, kako se ga umiva.

Po vsem tem je pregledala tudi mene in svetovala stalno tuširanje in obkladke. Ob naslednjem obisku mi je povedala, da mi je počil šiv. Vsa previdnost očitno ni bila dovolj. Sama sem mislila, da se vrneš  porodnišnico, kjer te ponovno zašijejo, a mi je razložila, da enostavno ne storijo nič. Se pač ne bo najlepše zaraslo.

Patronažna je v naslednjih dneh prišla še dvakrat, vsakič je bil postopek enak. Potem pa je prišlo na vrsto kopanje…

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.