Dnevi v porodnišnici

Porod je mimo. Še vedno smo bili v porodni sobi. Tian je umit in oblečen. Na vrsti je prvo dojenje. Oba sva bila tako izmučena, da sva komaj našla pravi položaj, potem pa je kar zaspal. Tudi sama sem le stežka ostajala budna.

Sašo se je poslovil, Tian je zaspal, sama pa sem med napol spanjem podoživljala, kaj vse se je zgodilo v zadnjih urah in da se začenja čisto novo poglavje mojega, našega življenja.

Po štirih urah so presodili, da so me dovolj »okrepčali« z infuzijo, da grem lahko v bivalno sobo. Tam je že bila ena mamica, ki je rodila hčerko dan poprej. Takoj je sledilo kosilo.

Tian je vse to prespal. Ko se je zbudil sem ga lahko prvič zares v miru prijela v roke in si ga ogledala. Roke so se mi kar tresle, tako krhek je izgledal. Temne, skoraj črne, bujne lase, na glavi »klobuček«, ki je nastal od »tičanja« v porodnem kanalu in je sedaj že počasi izginjal, ter modre oči. Tehtal je 3630g in meril 52 cm.

Radovedno je gledal okoli sebe, opazoval. Jaz pa kar nisem mogla dojeti, da je to malo bitje raslo v meni, da je to moj sin. Kako je majhen, čisto odvisen od mene, naju. Sedaj sem mama. Bom znala poskrbeti zanj, bom znala vzgajati, bom vedela kako mu pomagati?

Seveda bom! 😀 Dala bom vse in še več od sebe, naredila bom vse zanj!

Spet je bilo na vrsti dojenje, tokrat že malo bolj intenzivno in dalj trajajoče. Po tem so prišle sestre previjat. Prvi dan to počno še oni, potem si na vrsti sam.

Prvi dan je sicer minil precej v znamenju spanja, kolikor se je to pač dalo. Popoldne je bil čas za obiske. Sašo je prišel in ko je držal Tiana v rokah sem čutila njegov ponos in srečo. In svojo srečo ter neopisljive občutke. Vso tisto trpljenje ne bo nikoli pozabljeno, ampak vredno je pa bilo. Vse najboljše za moj rojstni dan ane 😉

V večernih urah se nam je pridružila še ena mamica s sinkom, prav tako drugim otrokom.

Noč je minila v znamenju joka dojenčice in spanja vseh ostalih, no kolikor se je pač dalo. Naslednji dan zjutraj, vizita za mamico, vizita za otroka. Tianček je zdrav, z mano pa so si dali malo več opraviti. Pregledali so šive, dobila pa sem tudi tablete za zvišanje ravni železa v krvi. Z izgubo toliko krvi je namreč nastopila slabokrvnost.

Na dve do tri ure se je Tian zbujal za hranjenje, ostali del naslednjih dni pa je bolj kot ne spal.

Prvo previjanje. Zame to sicer ni bilo prvo previjanje, saj imam bratca, s katerim sva precej starostne razlike in sem se pri njem že naučila postopka. Je pa to prvo previjanje za naju in tako majhnega bitjeca še nikoli nisem previjala.

Trajalo je 45 minut, da mi je vse uspelo. Paziti, da ne zategneš preveč plenice, da ga prav slečeš in potem oblečeš, da ga dobro umiješ, pravilno obračaš, da ga ne poškoduješ. Na koncu sem bila čisto premočena, ampak ponosna nase, da mi je uspelo brez pomoči in brez negativnih posledic na mojem sinku.

Na mojo veliko srečo sploh ni nič jokal odkar se je rodil in tako je tudi pri previjanju potrpežljivo čakal, da ga zrihtam. Vsakič naslednjič mi je šlo bolje.

V naslednjih dveh dneh je čas tekel čisto prepočasi. Želela sem iti čim prej domov, a to žal pri prvem otroku ni mogoče prej kot v 72 urah po porodu, zaradi možnosti pojava zlatenice. In tako sem čakala, Tian je spal, Sašo pa proslavljal.

Končno je prišel tretji dan in odobritev odhoda domov…

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.