Nesposobnost?

Trebušček mi pridno raste in vse bolj se zavedam čudeža narave. Tudi ljudje, ki me ne poznajo, že opazijo, da sem v »blaženem« stanju in se mi smehljajo.

Kar naenkrat se vse spremeni. Ne pustijo mi dvigovati ali sploh nesti praktično ničesar, bližnji me stalno opozarjajo, naj pazim nase, na hojo po stopnicah, plezanju po lestvi in podobno. Medtem, ko je zelo prijazno od vseh, da skrbijo zame in za dobro mojega otročka, se sama počutim kar nesposobno. Je res potrebna takšna pazljivost, se morda samo meni zdi, da je teh opozoril preveč, ali pa gre res za pretiravanje?

Medtem ko cenim skrb vseh, ki jo izrazijo, pa se hkrati zavedam, da ne smem dvigovati težkih bremen, vse ostalo pa lahko počnem. Saj vendar znam skrbeti sama zase in bom že presodila, če in ko  česa ne bom (več) zmogla. Kajne?

Kljub temu, da to ni v mojih karakternih lastnostih, se nekako zadržim in pustim, da izrazijo svojo skrb, da dobronamerno skrbijo zame. Sašu seveda zaupam, kako se počutim in on zares spoštuje moje počutje. Nikoli mu nič ni težko narediti ali pomagati, po drugi strani pa mi pusti mojo samostojnost, dokler jo še zmorem :-).

Čaka naju naslednji pregled, tokrat brez ultrazvoka, samo meritve pritiska, teže in urina. Dobim pa tudi napotnico za pregled krvi (krvna skupina, toksoplazma, hepatitis B in sifilis). Kar takoj se odpravim na odvzem krvi, kjer naletim na nepredstavljivo »prijaznost«…

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.