Test nosečnosti

Bila sem kar slabe volje, ker zaradi vseh teh zapletov nisva mogla intenzivno delati na povečanju družine. Komaj sem čakala, da vse to mine. Žal je ostalo samo še nekaj dni pred naslednjo menstruacijo, ko pa sva si lahko vzela bolj malo skupnega časa.
Sašo me je hecal, ali že kaj čutim, če se že kaj dogaja, ali že brca. Sicer je bilo zabavno, a hkrati pritisk. Pričakovanje, da mora uspeti je bilo močno, kar hitro sem bila slabe volje, počutila sem se neskončno odgovorno. Kaj pa če ne uspe?

Prosila sem ga, naj neha s takimi izjavami, ker sem vedela, da bi bilo razočaranje po neuspelih poskusih tako le še močnejše. Že takrat pa sem vedela, kakšno moč ima optimizem in kakšno stres.
Potem pa je menstruacija zamujala. Najprej en dan, sem si rekla, da pač ni vedno točna do dneva, pa dva dni in potem tri, ko sem se končno odločila, da opravim test nosečnosti. Nikomur nisem povedala, potem pa sedim na nedeljsko jutro, pred izletom na Šmarno goro, na stranišču in čakam, mešanih občutkov. Po eni strani ne upam upati preveč, da ne bi bila preveč razočarana, po drugi strani pa je želja po pozitivnem testu ogromna.
In zares se pokaže plus. Tako srečna nisem bila še nikoli prej. Povem Sašu, ki ni dojel takoj, kaj mu govorim. Bil je še bolj srečen kot jaz, če je to sploh mogoče.
Kar naenkrat me je preplavilo veliko vprašanj: Ali bi se mogla počutiti kaj drugače? Bi morala vedeti, da sem noseča? Je bil test res pravilen? Kaj smem in česa ne, da ne bom škodila otroku? Je zdrav? Bo vse v redu? In potem občutek odgovornosti za malo bitje, ki je takrat že raslo v meni. Takoj naslednji dan sem se naročila na ginekološki pregled…

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.