Rast in razvoj malega fižolčka

Da pa le ne bi bila nosečnost preveč brez težav sem imela nekaj jutranjih slabosti in intenzivnih glavobolov. Po mnenju mojih bližnjih se mi trebušček še nekaj časa ne bi smel poznati, a to ni držalo. Že nekje po dveh mesecih in pol se je poznalo, da moj fižolček raste. Takrat sem že malo bolj dojela, da v meni raste novo življenje, da me čakajo velike spremembe. Občutek sreče je rastel z vsakim dnem. Istočasno pa tudi skrbi, ali bo vse v redu, ali bo otrok zdrav, bo šlo kaj narobe?
Sledila je Nuhalna svetlina. Samoplačniški pregled, ki precej natančno pokaže rast in razvoj otroka. Že pred pregledom sva se s Sašom odločila, da izzvani splav nikakor ni možnost. Od prvega trenutka je bil to najin otrok, tak kot je, bo prišel na svet in imela ga bova rada.
V svoji okolici sem naletela na različna mnenja okrog tega. Nekateri so mnenja, da je to mučenje otroka, drugi pravijo, da s tem ko prineseš na svet otroka »s posebnimi potrebami« sebi vzameš možnost »normalnega« življenja. Zakaj v narekovajih te besede? Ker osebe, ki se rodijo z določeno težavo, to za njih ni nujno težava, družba drugačnost teh oseb naredi za težave in pomanjkljivosti in definicije normalnega so za vsako osebo nekaj popolnoma drugega.
Veliko sem premišljevala o vseh teh mnenjih, a to nikakor ni spremenilo moje odločitve. Zame je izzvani splav kot umor, otrok je od trenutka ko je jajčece oplojeno in se začne rast in razvoj novega življenja. Odločitve za splav si nikoli ne bi odpustila in to bi zaznamovalo in uničilo moje življenje bolj kot pa morebitna »težava«, ki bi jo moj otrok lahko imel.
Seveda sem upala na najboljše, a nekje v sebi sem se potihem pripravila tudi na druge možnosti. Čas za naslednji pregled in s tem tudi nuhalno svetlino…

 

Napisal/a

Zaenkrat še ni komentarjev.

Pustite komentar

Morate biti prijavljeni, da lahko komentirate.